Življenje rešiti ali ga izgubiti

Jezus in Šeter, mozaik Marka. I. Rupnika v Šempetru pri Gorici. Foto (c): Tino Mamić

Dilema, ki se postavlja ob Petrovem čudnem razmišljanju in zahtevi, da gre Jezus po napačni poti, me vodi v današnje razmišljenje. Jezusov odgovor je oster in jasen: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« (Mt 16,22 in Mr 8,33). Edino Luka kot sinoptik ne navaja teh Jezusovih besed, vsi trije pa se ujemajo v
nadaljevanju: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija,
ga bo rešil” (Mt 16, 25; Mr 8, 34.35; Lk 9,23.24)

Brez bolečine ni ljubezni

Nahajmo se še vedno v Cezareiji Filipovi, kjer Jezus obljublja Petru vrhovno oblast. Morda se je Peter nekoliko “prevzel”, pa je zato začel Učitelja poučevati. Kakorkoli, Jezus Petra takoj postavi na trdna tla in ga malo “opraska”. Morda je bil Peter pri tem ponižan, ker zaradi malomarnosti ne razume popolnoma Jezusovega poslanstva kot Božjega Sina. Ne pozna še
Jezusove poti od “hleva z zvezdami in angeli pa tja do Kalvarije”. Ali pa je bil prisoten samo Petrov strah, da bo njegov Učitelj trpel. Ampak Jezus je tukaj jasen. Ni kompromisa v skušnjavah s satanom, ki je največkrat preoblečen v angela svetlobe (prim. 2 Kor 11,4) in njegovi perfidni manveri, ki so prepleteni z videzom dobrega. Lahki uspehi, zaslužki iz nagrad za življenje brez truda in zmage brez žrtev so neizogibno delo zlobnega duha. Ljubezen brez žrtve je vedno domneva, nečimrnost ali vsaj razočaranje samega sebe, ki drugim ne prinaša nobene koristi. Brez bolečine ni ljubezni, bi rekli stari Latinci. Ob tem lahko pomislimo na lik preroka Jeremija, ko ta plašni in prerokljivi prerok, tako obdan z bolečino in obupom nzadnje v
suhi kapnici brez vode, kjer ne vidi izhoda in obupan zakriči: »Zapêljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal. Ves dan sem v posmeh, vsi se norčujejo iz mene. Kadar koli govorim, moram vpiti, ›Nasilje in zatiranje!‹ A vendar nadaljuje: “Če rečem: ›Ne bom ga več omenjal, ne bom več govoril v njegovem imenu,‹ je v mojem srcu kakor goreč ogenj v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugásil, pa ne morem.« (Jer 20,7-9). Tudi v tem primeru Božji načrt prevlada nad zlobami zla in Jeremija premaga strahospoštovanje zaradi nečesa, kar ga vabi k vztrajanju, je kot ogevit ogenj, ki ga ne more zadrževati v sebi in ga potiska naprej.

Paradoks krščanstva

Ko torej začutimo, da nosimo v sebi ljubezen, da moramo premagati vsako oviro in samozadovoljstvo, lahko tudi mi zmoremo premagati satana v sebi. Seveda nismo zadovoljni stem trpečim Bogom. Želimo si zmagoslavnega in slavnega BOGA. Ubogi Peter in ubogi mi. Kdaj bomo prešli od ideje, da je trpljenje nekaj slabega, do ideje, da je življenje včasih darilo in dejanje trpljenja. Bog seveda ne ljubi trpljenja in vendar smrt in trpljenje je merilo ljubezni. To je ta veliki paradoks krščanstva. Rodimo se v trpljenju in umiramo in živimo v trpljenju. To zlo je premagano samo v neskončni ljubezni trpečega Boga. Norost križa kot pravimo.

Seveda nas satan nagovarja: uporabite druga sredstva, moč, politično preigravanje, delajte kompromise, čudeže, uporabite avtoriteto. Prav to Jezus zavrača. Kaj je križ, če ne še tako visoka trditev, da Bog ljubi druge in mene med njimi več kot svoje življenje. Križ je brezno, kjer Bog postane ljubimec. Je največji signal, ki ga je Bog poslal človeku. In Križ, ki ga mora učenec VZETI. Če želimo razumeti ali bolje v veri sprejeti, kaj pomeni Jezus, je morda dovolj, da besedo križ, nadomestimo z besedo “ljubezen”, torej: Če kdo hoče iti z mano, naj prevzame nase vso ljubezen, ki jo je sposoben. Križi učenca niso vsakodnevna razočaranja, utrujenost ali bolezen, duševne siske, skratka stvari, ki jih je treba preživeti. Pravi križ, pravi Jezus, je treba VZETI, ne nositi. Izbrati kot povzetek “usode” in ljubezni. Obstaja torej možnost, da se je mogoče spremeniti, če si Boga zares zaželimo z vsem srcem, ko se prepustimo vodenju Duha in vsakodnevno “treniramo” svoj pogled na pot, na katero nas usmerja Ljubeči Gospod.

Ne spreglejte
Naloži več