Zgodbe iz kavarne Hayek

Pred časom se je v izdaji založbe Nova obzorja znašla na knjižnih policah knjiga Zgodbe iz kavarne Hayek, avtorja Jožeta Biščaka, novinarja in publicista, odgovornega urednika tednika Demokracija in TV hiše Nova24TV ter direktorja založbe Nova obzorja. Knjiga nosi naslov po blogu Kavarna Hayek, ki ga je avtor začel pisati  jeseni 1994. V svojih tekstih se loteva najprej temeljnih vprašanj ekonomije, kot so nenadomestljiva vloga tržnega gospodarstva, konkurence in osebne pobude pri ustvarjanju bogastva, kot tudi vprašanj o davkih oz. prisilnem prerazporejanju bogastva s strani države, vključno z navajanjem mnogih spremljajočih negativnih posledic in zlorab tega prerazporejanja. Hkrati avtor zavrača prevladujoče prepričanje levičarjev, da v mnogih zadevah ljudje kot posamezniki niso sposobni racionalnih in pravilnih odločitev, zaradi česar naj bi se namesto njih odločala država. Pri čemer spodbija to zgrešeno prepričanje tudi z navajanjem prepričljivih primerov velikih protislovij, v katera se levičarji pri tem zapletajo. Kot razgledanemu in angažiranemu razumniku mu niso tuje niti zgodovinske in aktualne družbene teme kot so nekatera manj poznana ozadja oktobrske revolucije, kulturni marksizem in vloga Georga Sorosa pri tem, sporna prepoved vsakršnega dvoma o holokavstu, potvarjanje pojma svoboda, manipulacije okrog svobode govora oz. sovražnega govora in nesprejemljivost vsiljene politične korektnosti. Z dokaj prepričljivimi argumenti in podatki se loteva tudi mitov o domnevnih uspehih skandinavskih socialistov, dezinformacij v zvezi z globalnim segrevanjem planeta, družbeno spornih omejitev posedovanja orožja idr. Blogu je avtor dal ime po avstrijskem mislecu Friedrichu Avgustu von Hayeku (1899-1992), ki je po Biščakovem mnenju »v 20. stoletju največ prispeval k oživitvi idejne tradicije klasičnega oziroma konservativnega liberalizma…,ki prisega na vrednote svobodne družbe, človekovega dostojanstva, odgovornosti posameznika, vladavine prava in tržnega gospodarstva«. Naj se dotaknem le nekaterih najbolj vročih tem.

V spremni besedi h knjigi je publicist in politik Bernard Brščič zapisal, da svoboda Biščaku ne predstavlja samo ene od vrednot, ampak jo razume v negativnem smislu »kot odsotnost prisile« in seveda »kot vir in pogoj večine moralnih vrednot«. Kar vse bi naj bilo »zakoreninjeno v naravi človeka…neposredno izvršljivo in absolutno«. V nasprotju z levičarji, ki razumejo svobodo v pozitivnem smislu, to je »kot zmožnost, da delamo, kar želimo…in pri tem posedujemo moč, da to lahko počnemo, praviloma vedno na škodo drugega«. Pa da posamezniku v imenu socialne pravičnosti »prisodimo določene socialne pravice oz. osnovne dobrine, ki mu omogočajo samouresničitev«. Zahteva po taki svobodi tako pomeni predvsem zahtevo po moči, oblasti in delitvi bogastva. Vendar »širjenje pozitivne svobode preko širjenja socialnih pravic posega v negativno svobodo plačnikov davkov«. In iz izkušenj vemo, da bolj kot se država vmešava v prerazporejanja bogastva, hujše so posledice. Z drugo besedo »levičarji bi radi želi tam, kjer niso sejali«. Zato, meni Brščič, da lahko razumemo Biščakove eseje tudi »kot poziv, da bi se morali bolj osredotočati na proizvodnjo in menjavo in manj na razdeljevanje in potrošnjo«.

Katastrofalno sesutje vase socialističnega ekonomskega in političnega družbenega eksperimenta pred desetletji je, po mnenju Biščaka, marksiste prisililo, da so »opustili idejo internacionalne brezrazredne družbe, in jo zamenjali z idejo multikulturnosti, ki naj bi ravno tako odpravila neenakosti, in je veliko nevarnejša od marksistične ekonomije«. Prvotno so levičarji trdili, da so razredi družbeni konstrukt, po novem pa zagovarjajo teorijo, katere namen bi naj bil »uničiti tradicionalni družbeni red, ki temelji na patriotizmu, nacionalnih kulturah, veri in družini«, k čemur bi naj pripomogle tudi množične migracije iz tretjega sveta, ki jih levičarji tako zagrizeno podpirajo. Stvari so pripeljali tako daleč, da bi naj bile celo »razlike med spoloma, rase in genetska pogojenost družbeni konstrukti«. In kdor se jim upira, je označen za nazadnjaka, nestrpneža, rasista ipd. Tako, pravi še Biščak, »kulturni marksizem vzgaja mlade generacije za skupinski etnični samomor, da sovražijo sebe in tradicionalno kulturo…In vse to traja že nekaj časa, tudi v Sloveniji. Razmere uhajajo izpod nadzora, če niso celo že ušle«.

V zvezi s pojmovanjem svobode govora Biščak pikro spominja na Jugoslavijo, kjer bi naj tudi veljala svoboda govora oz. bi naj bila dovoljena različna mnenja. Vendar v glavnem kot različni načini hvaljenja partije, Tita, revolucije, socializma ipd. kot npr.: »Tito ljubičica bela«, »prinašalec miru«, »neustrašni komandant« ipd. Vsakršna resnejša kritika navedenih in drugih svetih krav pa je bila takoj razglašena za sovražni govor, za rušenje socialističnega sistema ali za napad na ustavno ureditev in sankcionirana po členu 133 kazenskega zakonika. Biščak pravi, da so tudi danes, npr. v zvezi s holokavstom, podobno dovoljeni samo »pravi pridevniki in stavčne zveze«. Kot npr. to, da je bil to »grozljiv zločin« ipd. Če pa kakorkoli podvomiš v uradno podobo holokavsta, se sklicuješ na raziskave, ki postavljajo pod vprašaj določene teze v zvezi z njim, si takoj obtožen sovražnega govora ali vsaj zlorabe svobode govora. Pri tem omenja Biščak tudi rezultate raziskave Inštituta za javne zadeve iz Avstralije, to je države, ki po vseh kazalnikih velja za eno najbolj svobodnih. Raziskava je zaradi naraščanja nezadovoljstva nad muslimani želela odgovoriti na sledeče preprosto vprašanje: »Ali je za Avstralce svoboda govora absolutna pravica in ali je ta pravica omejena s tem, da posameznik ali skupina posameznikov zaradi te svobode govora niso užaljeni«. Kar 82 odstotkov Avstralcev bi naj odgovorilo, da se jim zdi svoboda govora kot absolutna pravica pomembnejša od morebitne užaljenosti posameznika ali skupine zaradi nje.  

Biščakova knjiga se tako s prepričljivimi argumenti spopada s prevladujočim tihim in škodljivim nasiljem politične korektnosti in prinaša mnoge zamolčane, a pomembne podatke. Lahko bi dejali, da brani svet, kjer je vse odprto in je dvom nedotakljiv, kjer je bogastvo rezultat dela in njegove potrditve na svobodnem trgu, in kjer imajo ceno ustvarjalnost, poštenost, pokončnost, odgovornost in zvestoba lastnim koreninam. Knjiga bralca osvešča, mu odpira oči na družbeno mlako, ki se vse bolj širi okrog nas, in ga sili k razmišljanju. Je vredno jo prebrati.                                                                                                                                                                                         

Ne spreglejte
Naloži več