Poletja ni več, šole pa že preveč. Spreminjajoči se urniki, krožki, verouk, glasbena. Roditeljski sestankov na srečo ni toliko kot ponavadi, hvala Bogu za korono. Običajno bi namreč s soprogo morala biti oba zmožna bilokacije, da bi se udeležila vseh teh izjemno pomembnih septembrskih sestankov.
Danes sem prvič peljal moja dva osnovnovnošolca v šolo hrvaščine. V Portorožu namreč hrvaško kulturno društvo Istra organizira izjemno kakovostni celoletni tečaj hrvaškega jezika in kulture. Imajo izjemno učiteljico, zaljubljeno v svoj poklic in v otroke. Učiteljica tiste dobre stare šole, ki pa ni le odlična, ampak tudi zanimiva. Moji fantje komaj čakajo na četrtek.
Portoroški četrtki med čakanjem na mularijo so tudi zame prijetni, čeprav v tistem času skorajda vedno kaj pišem. Tako kot zdaj. Sicer sem se najprej vrgel v morje in nato nekaj trenutkov obsedel na soncu. A kaj, ko so me prsti tako zasrbeli in je bila skušnjava na dosegu roke, leptop v prtljažniku…
Rekel sem si, da moram nekaj napisati, saj nam je Bog podaril tak lep dan. Če mi je korona letos ukradla julijsko Dalmacijo, mi je On vroče, tisto pravo vroče poletje, zavlekel globoko v september. Plaže so polne kot na vrhuncu sezone. 31 stopinj pa te primora iti in vreči se v naš Jadran. Tudi Jadran je topel kot poleti. Sicer septembrska kopel ni nič posebenega. Vsako leto se kopamo večino tega meseca, ki ima v sebi R, zaradi katerega otroci v Ljubljani ne smejo več sedeti na golih tleh. Tako so vsaj učili mojo drago, ki je odrasla v lepem mestecu ob Ljubljanici. Letošnje kopanje je po toplini morja in zraka identično junijskemu. Vse je enako. Manjkajo le škržati in črički. Je prav čudno, da se držijo koledarja in so že v začetku septembra utihnili.
Kaj sem sploh hotel napisati? Moram prav pomisliti, zakaj sem pravzaprav začel tolči po tipkovnici. V morje sem se vrgel na začetku Portoroža. Ob nekdanjem skladišču soli. Ki sameva brez kakega namena, se mi zdi. Parkiral sem poltretji meter stran od morja in za eno uro plačal evro in dvajset centov. Mimogrede, v Bohinju, kjer parkiraš sto metrov od jezera, je ena ura parkiranja tri evre.
Onkraj glavne ceste, ki pelje ob obali skozi mesto rož, stoji lepa stavba, skorajda palača. V resnici bi palača lahko tudi bila, če ne bi tudi ona samevala. Kako stoletje stara. Iz časov, ko je se v teh krajih turizem že rodil. Osamljena s prekrasnim pogledom na Piranski zaliv.
Človek ob tem pomisli, da ima Slovenija verjetno nekaj sto kilometrov morja, da si lahko privošči tako lep del obale prepustiti pozabi. Posebej, ker to še zdaleč ni edini primer.
Jadrane moj, na svojem severnem, slovenskem delu, ki ga mnogi omalovažujejo zaradi majhnosti, v resnici sploh nisi majhen!
Zdej pej grem nazaj u wado.
