Zadnji bodo prvi, prvi pa zadnji

Pri nas na Krasu je trgatev ali »bendima« v polnem teku. Menda bo letina dobra, čeprav je marsikoga prikrajšala toča. To je pomemben čas naših vinarjev, posebej, ko je trgatev obilna in pridelava dobrega vina zagotovljena. V stari zavezi kot vemo, je vinograd predstavljal izraelsko ljudstvo, ki doživlja blagoslov in veselje, da živi v miru in blaginji v obljubljeni deželi. Nova zaveza pa vinograd predstavlja kot Božje ljudstvo, ki ga oznanja Jezus Kristus in je vesela trgatev sreča sodelovanja pri uresničitvi božjega kraljestva.

Vino, simbol veselja

Vino, sad trte in človeškega dela pa je simbol veselja, ki ga doživljamo v Božjem krajestvu, je veselje zaradi miru, edinosti v resnični ljubezni do občestva v Bogu in med nami. Kot vemo so po izročilu tudi delavci prejemali plačo ob koncu delovnega dne pred sončnim zahodom. Delovni dan v vinogradu, ki ga opravi vsak delavec na kmetiji, dobi še en pomemben pomen: predstavlja omejen čas življenja vsakega izmed nas tukaj na tem svetu. Ne vemo, kako dolgo traja, lahko ga primerjamo z »dnevnim delom na terenu«. Vsakdo se ob meditiranju evangeljskega sporočila lahko poistoveti z enim od delavcev v priliki, ki je poklican k delu v Gospodovem vinogradu, to je, da prispeva k uresničevanju vrednot Božjega kraljestva v vsakdanjem življenju in v zgodovini sveta.

Takoj opazimo tri zanimiva ravnanja gospodarja vinograda, ki predstavljajo nekatere vidike Božjega delovanja v kraljestvu ljubezni. Najprej: gospodar nikogar ne izključi. Potrebuje veliko delavcev in nikogar ne pusti doma brez dela. Vsi lahko pridejo v njegov vinograd. Vsi so poklicani. Torej gre za univerzalnost Očetove ljubezni, ki želi, da vsi izkusijo veselje v njegovem kraljestvu. 

Ob različnih urah kliče gospodar vinograda. Ne vstopajo vsi ob istem času. Nekateri takoj ob zori, na začetku dneva, potem ob devetih zjutraj, pa opoldne in celo ob treh popoldne, ko je že malo časa za dokončanje delovnega dne, ki se zaključi ob sončnem zahodu. A vsi vstopajo, kadarkoli so poklicani, pa čeprav je med njimi velika razlika. Ampak gospodar je tisti, ki daje pobudo in sprejme vse delavec, ki se pojavijo na vaškem trgu ob vseh urah njihovega življenja. Ni jezen, če se nekdo odloči za deveto uro, ali tretjo popolne. Pomembno je poslati vabilo in upati, da bodo vabilo sprejeli in šli delat v vinograd.

Različno delo, enako plačilo

In na koncu: plača. Vsem daje enako plačilo. Po naših občutkih popolnoma nepravično, nepošteno. Za vsakega en »denarji«, kakor se je gospodar pogodil z delavci. Gospodarjeva ljubezen je enaka za vse, za dobre in slabe, zaslužne in nezaslužne, pravične in krivične, zveste od prve ure ali pa samo zadnjo uro. Kakšna je tu Božja logika.
To je logika SPREOBRNJENJA. Vabilo k sprerobrnjenju, ki je naslovljeno na vsakogar izmed nas v njegovem konkretnem življenjskem stanju in v njegovem odnosu do Boga. To vabilo smo slišali tudi iz prvega berila preroka Izaija (55,7): »Iščite Gospoda dokler se da najti…« Na koncu življenja bo enaka »nagrada«, torej enako odrešenje, enaka dobrota, enako ozdravljenje za nas vse. Seveda tudi čas preizkušnje zlasti za tiste, ki so bili bolj zvesti kot drugi in so v njih zoreli prepričanje, da je odrešneje odvisno od njihovih zaslug in dobrih del, od kvantitativnega izračuna dobrih del. To pač ni način delovanja in razmišljanja, kajti »moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti« (Iz 55,8).
Kaj je pomembno? To da se veselimo vsi skupaj, dobri in slabi, prvi in zadnji, ker smo bili deležni širine božjega ODPUŠČANJA, enake moči njegove neodplačane ljubezni, ki nam je bila dana, neglede na naše zasluge in količino vloženega truda, a zato, ker smo se spreobrnili in dali to, da smo lahko tudi v kratkem dnevu svojega življenja izkusili sadove Božjega kraljestva.

Nikoli ni prepozno

Morda bo resnično spreobrnjenje težje za tiste, ki so bili prvi, za najbolj zveste, ki so delali več, za najbolj prizadevne v skupnosti, ki morebiti sodijo z določenim prezirom in na določeni razdalji, in morebiti trdo delajo zaradi nečimrnosti in domišljavosti ali lastnega ponosa, ampak jim primanjkuje učinkovitih rezultatov, drugi pa delajo samo eno uro z ljubeznijo, samozatajevanjem, to so spreobrnjenci v zadnji uri, pa tudi tisti, ki so svoje življenje zapravljali za druge stvari, a so na koncu okusili radost Božjega kraljestva, dobroto in odpuščanje, ker so se spreobrnili. V dokončno radost kraljestva vstopimo le, če znamo s hvaležnostjo pozdraviti neizmernost Očetove usmiljenosti. In bo tako: »Zadnji bo prvi in prvi zadnji«.
Bog nima urnikov. Vedno je čas za spreobnjenje in ima vedno čas za usmiljenje, četudi je na voljo samo še en dan.

Ne spreglejte
Naloži več