Peter Suhorepec, slovo nekega nasmeška

Dragi Peter,

V soboto sem povsem mimogrede od enega vodopivca izvedel žalostno novico. Dolgo se nisva videla, zadnjič sva klepetala kaki dve leti nazaj na eni vodopivski obletnici. Tu in tam sva se srečala le virtualno na facebooku. Zdaj, ko si pri soimenjaku tam zgoraj, vem, da to bereš, saj je onostranstvo onstran običajnih kumnikacija in za povezavo ne potrebuješ telefončka.

Včeraj je bil sončen, a turoben dan. Novica je sonce zakrila in soboto je postala žalostna. Ves dan so me obhajali spomini, nekateri že povsem pozabljeni.

Že nekaj let prej si mi na eni obletnici, na Planini pri Štoklju, povedal za raka. Zdaj, dve leti po abrahamu, si tostransko zgodbo končal. Upam, želim si in molim za to, da si onstran dobil tisto pravo in stalno tolažbo. Naj ti bodo poplačani vsi nasmehi, vici, dovtipi, ki si jih širil okoli sebe. S tistim tvojim značilnim, malce zagonetnim in nevsiljivim nasmeškom. In s simpatično govorico, lepo in pravilno, rahlo obarvano s prijetnim belokranjskim naglasom. Dober človek si bil in trdno verjamem, da ti bo to vrnjeno.

Včeraj sem žalostno novico izvedel tik pred kosilom. Ni mi šlo v tek. Ker sem pa vedel, da nas med kosilom dobro vidiš od nekje tam zgoraj in da so zdaj vse tvoje bolečine minile, sem dvignil kozarec vipavca in Ti nazdravil. Lepo te je bilo poznati, Peter.

Zdaj se gotovo bolje spomniš kot jaz, kako je bilo leta 1993, ko smo bili z vodopivci ob ameriških jezerih. In na legendarnih newyorških dvojčkih. Z vrha žal nimam fotografije s tabo, mogoče zato, ker si tiso edino fotko naredil ti. Saj veš, to so bili časi težkih fotoaparatov, v katere smo vlagali filme z 12, 24 ali 36 posnetki. In fotografij je zato malo. Menda si prav ti sprožil tisto fotko? Mi boš povedal, ko se spet srečava.

Se ga spomniš, pogleda, Peter, ko smo prileteli nad New York? Foto (c): TIno Mamić

Jesen 1992, se spomniš, ne, Peter, pa je bila nekaj posebnega. Odpravila sva se, sama, najprej na štop, potem pa z vlakom, v Ukrajino, Belorusijo, Litvo in Latvijo. Nepozabno. Novonastale države so bile še povsem v sovjetskem režimu. V slovaškem obmejnem mestu Čierna, ko sva nekaj ur čakala na vlak za Ukrajino, sva se spoznala z nekim mladim ukrajinskim švercerjem. Visokim, rahlo arogantnim, a zdi se mi, da dobrega srca. In skupaj z njim pristala v zaporu. Priporu, pravzaparav, ker nas je slovaški mestni policist legitimiral in ravno v tistem času izgubil ključe. Čez par minut nas je spet poiskal, kričal zaradi izgubljenih ključev, po njegovem smo jih ukradli mi, in nas odvedel na policijsko postajo. Ukrajinca je vklenil v lisice in ob radiator, naju pa samo zaslišal in zadržal. Po kaki uri naju je izpustil, Ukrajinca pa šele tik pred odhodom vlaka. Ključev pa vendarle ni dobil.

Ukrajinska viza. Dobila sva samo tranzitno in na poti nazaj imela težave, saj sva ostala več kot teden. Takrat smo imeli še jugo potne liste, ki so zaradi cirilice in socialističnega grba bili v bivši Sovjetiji bolj dobrodošli kot slovenski.

Takrat si dobil tudi nadimek. Neki ukrajinski policaj je namreč pogledal tvoj potni list in počasi prebral priimek: SUHARJEPEC. Na ta račun smo se še večkrat smejali. In se te je kar prijel, kot nadimek, Suharjepec.

Uf, kakšni časi. Siva mesta z zaprtimi okni, naletavajoč sneh in razdalje, za katere potrebuješ dneve potovanja z vlakom. Prazne trgovine. Premalo sem se pripravil za potovanje, saj nisem računal, da se ne bo dalo nikjer kupiti niti osnovnega turističnega vodnika ali zemljevida mesta. Dobro, da sva spoznala Olega, ki nama je precej olajšal potovanje in s katerim sva ohranjala prijateljstvo še nekaj let. Peljal si ga celo na Škrlatico…

Peter v Šturjah na novi maši vodopivca Boštjana Fegica

Tam v Rigi, če se motim, sva se celo skregala. Brez pravega vzroka. Bolj zaradi utrujenosti, naveličanosti in tiste socialistične sivine, bi rekel. In sva šla vsak po svoje. Po nekaj urah blodenja po mestu, brez zemljevida, sva se slučajno spet srečala. Hvala Bogu.

Nepozabna izkušnja. Moje najtežje potovanje v življenju. Se spominjaš fotk, ki sva jih naredila na nekem avtomatu za fotografiranje? Bila sva kot razbojnika z Kalvarije, he, he.

Na pogreb ne morem. Oprosti. Peti ne morem zaradi pljučnice, ki se mi je ravnokar iztekla. In se zato držim bolj doma. Upam, da razumeš. Bom pa prišel mimo, vsekakor. Da bova sama in se bova malo pogovorila.

Spomni se me, ko boš prišel mimo soimenjaka.

Ne spreglejte
Naloži več