Vsi smo povabljeni na nebeško svatbo

Ena najlepših podob za primerjavo novega sveta božjega kraljestva je podoba poročne pogostitve, saj smo že vsi izkusili lepoto poročne zabave in obilico hrane in pijače, ki jo najdemo na taki pojedini. Poroka je doživeta v vseh kulturah in med vsemi narodi na zemlji.
Novi svet Božjega kraljestva je resničnost, ki jo že lahko živimo tukaj, med nami, v tem čudovitem svetu, ki nam ga je dal Oče, Stvarnik, in v tej zgodovini, ki jo vsi skupaj danes soustvarjamo vsi.
Predstavljamo si seveda, da je tisti ženin Jezus sam, prek katerega je ta novi svet miru, enotnosti v ljubezni že pripravljen, že vsem na voljo. Ni jasno, kdo je sicer nevesta, ker Jezusove modre besede izrecno ne napovedujejo, morda namerno, ker “anonimna” nevesta v prispodobi, namesto da bi predstavljala posamezno osebo, predstavlja ljudstvo, ljudstvo izbranih. Da bi odgovoril na to vprašanje, nam evangelist Matej v občestvu s krščanskimi skupnostmi, na katere je naslovljen njegov evangelij, daje razumeti, da je Jezus v sebi jasno razkril skrivnost zgodovine odrešenja, ki je bila zakrita skozi stoletja a je bila priča v knjigah Svetega pisma.
Jasno je eno: od selektivnega vabila smo prešli k univerzalnemu. Ves čas Stare zaveze in zagotovo je bila to ideja glavnih duhovnikov in farizejev, se je dolgo mislilo, da je samo eno izbrano ljudstvo, povabljeno na pogostitev Božjega kraljestva. Izraelci so bili Judje v Jezusovem času, ostali pa so bili izključeni iz povabila. Ni naključje, da je prvo povabilo ekskluzivno, ni namenjeno vsem. Služabniki niso poslani, da bi povabili vse, ampak le nekatere.
Ti prvi povabljeni gostje, izbrani, predstavljajo izraelsko ljudstvo, ki pa je v zgodovini odrešenja dokazalo, da povabila ni vredno.
Prva skupina služabnikov, ki so bili poslani, da bi razglasili povabilo, predstavlja vse preroke, poslane Izraelcem pred izgnanstvom Babilona. Druga skupina služabnikov predstavlja vse preroke, poslane po babilonskem izgnanstvu. Gostje niso bili vredni, povabila niso sprejeli, tudi pri drugem pošiljanju so nekatere služabnike žalili in pobili, med temi je morda Jezus namigoval tudi na tragičen konec zadnjega velikega preroka Janeza Krstnika, ki so ga zasmehovali in niso poslušali ne veliki duhovniki in ne takratna elita, zato ga je Herod kar tako mimogrede skrajšal za glavo.
Trdota srca izbranega ljudstva se obrne sam proti sebi, ravno zato, ker se judovska vojna in uničenje Jeruzalema, njihovega svetega mesta, ki so ga leta 70 opravili Rimljani, razlaga kot logična posledica lastnega greha. Gre seveda za teološko branje dogodkov, ki so se dejansko zgodili, četudi vemo, da Jezus ni prišel oznanjevati teologije pogube, ampak odrešenja.
Tretja skupina uslužbencev ne prejme več ukaza za selektivno povabilo, ampak prejme ukaz za univerzalno povabilo, se postavi na križišče in povabi vse brez razlikovanja med dobrimi in slabimi in prav ti “vsi” , “dobro in slabo” je zapolnilo ženitno dvorano. Praznik Božjega kraljestva s prihodom krščanstva je dogodek, na katerega je povabljeno vse človeštvo, brez razlikovanja, dobro in slabo. To so doživele prve krščanske skupnosti: razglasitev Božjega kraljestva ni sprejeta ne samo med Judi, starodavnim izbranim ljudstvom, ampak tudi med vsemi takratnimi “poganskimi ljudstvi”, in jasno je bilo, da so zdaj vsi brez razlike vabljeni “dobri in slabi”.
To univerzalno povabilo je že napovedal prerok Izaija, ker v Božjem načrtu odrešenje ni smelo biti rezervirano samo za izraelsko ljudstvo, temveč naj bi doseglo vsa ljudstva na zemlji. Zdaj razumemo obseg prerokbe, ki smo jo slišali v prvem branju: “Gospod nad vojskami bo na Síonski gori pripravil vsem ljudstvom gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini, s sočnimi in okusnimi jedmi, s prečiščenimi žlahtnimi vini. Na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode: za vselej bo uničil smrt.” (Iz 25,6).
Ta prehod iz selektivnega vabila v univerzalno vabilo se je zgodil skrivnostno, tudi zaradi trdote srca tistih, ki so bili “izbrani ljudje”, predvsem pa zaradi trdote njihovih voditeljev, glavnih duhovnikov in farizejev, ki so bili v Jezusovem času duhovni in politični vodniki tega ljudstva in so ločevali izraelsko ljudstvo od drugih ljudstev, med izraelskim ljudstvom pa so izbirali dobro med slabimi, čistimi in nečistimi.
Tu je prvi odgovor: Jezusova nevesta, kraljev Sin, je zdaj vse človeštvo, novo izbrano ljudstvo. Izaijeva prerokba se zdaj izpolnjuje prek krščanske skupnosti, novega Jeruzalema, odprtega za oznanjevanje Besede vsem.
Toda to je le prvi odgovor.
Drugi odziv je bolj dramatičen: mnogi so poklicani, a le malo je izbranih. Ker?
Jezus z drugo prispodobo, ki govori o gostu brez poročnega oblačila, ki je bil z zvezanimi rokami in nogami pregnan iz pogostitve, da bi v temi trpel “jok in škripanje z zobmi”, nas noče prestrašiti, ampak želi, da razmislimo o dveh bistvenih pogojih, ki so potrebni, da postanemo “njegova nevesta” povabljeni na praznik kraljestva.
Prvi pogoj je hvaležnost, drugi pogoj pa je izbira, da si oblečete brezplačno svatovsko oblačilo. Trdota srca izbranih ljudi, ki vabila niso sprejeli, je trdota vseh ljudi, ki ne vedo, kaj je hvaležnost. In to “zaprtje” hvaležnosti se zdi zelo jasno v
zavrnitvi, v brezbrižnosti, da sprejmemo povabilo za lepo poročno zabavo in za pogostitev, polno okusnih jedi in dobrih pijač. Iz prispodobe je razvidno, da so ključi, ki zapirajo srce hvaležnosti do božjega delovanja v našem življenju in do njegove neprestane prisotnosti, brezbrižnost, osredotočenost nase in boleča navezanost na svoje poslovanje, in navezanost do materialnih stvari. Ljudje, ki so najbolj odprti za hvaležnost, so revni, trpeči, tisti, ki nimajo česa izgubiti, ker so jim odvzeli dostojanstvo in dobrine, potrebne za življenje. Da, odprti so za znamenja božje prisotnosti v svojem življenju, z veseljem sprejmejo povabilo in vstopijo na poročni praznik Kraljestva.
Blagor ubogim in revnim, ker je njihovo nebeško kraljestvo.
Toda previdno: obstaja tudi drugi pogoj, da resnično postanete Jezusova nevesta: poročno oblačilo darovane ljubezni Boga, to je resnično življenje spreobrnitve srca in prevzemanje resničnega življenjskega sloga Jezusa ženina: biti služabnik, ki se daje brez rezerve za zveličanje vseh. Brez tega spreobrnjenja je lahko tudi veliko ljudi prisotnih na prazniku kraljestva, vendar nekaj ni na mestu: ni prišlo do resnične spremembe življenja in potem tukaj ni prostora.
Vsem nam je jasno, da obstaja kriza vere v sodobnem stehniziranem svetu, odmaknjenemu od drugačnih resničnosti, ki nas obdajajo. Kriza vere, ki ni prisotna samo pri mladih, marveč pri vseh. Ne gre samo za sovraštvo do vere, ki se ne pojavlja samo v t.i. nerazvitem svetu, marveč v srcu nekdanje “krščanske” Evrope. Kristjani, zaverovani v nekakšno svojo izvoljenost, ki naj bi jo bili deležni z zakramentalizmom, postajmo ponovno kot za časa Jezusa v Palestini farizeji in elita, postajamo a-teisti. Ker se ne želimo srečati z osebo, Jezusom.
Tudi mi ga še danes pribijamo na križ, ker nimamo svatovske obleke. Nebeško kraljestvo ni nikakršno naše zasluženje zaradi krsta in birme. Prava vsebina nebeškega kraljestva je srečanje z osebo. Srečanje z Jezusom. A to se dogaja že tukaj, kajti nevesta na tej svadbi je Cerkev, v kolikor ima svatovsko oblačilo. Odnos do vere temelji na ljubezni do Boga kot človekov odziv na pričakovano ljubezen do Njega, ljubezni, ki nas je ustvarila in odkupila. Jezus je božji dar za zveličanje sveta: “Bog je pravzaprav svet tako ljubil, da je dal edinorojenega Sina, da se ne bi izgubil kdorkoli vanj, ampak bi imel večno življenje. V resnici Bog ni poslal Sina na svet, da bi ga obsodil, ampak zato, da bi se svet lahko rešil po njem. Kdor verjame vanj, ni obsojen; toda tisti, ki ne verjame, je bil že obsojen, ker ni verjel v ime edinorojenega Božjega Sina. In sodba je taka: luč je prišla na svet, toda ljudje so bolj ljubili temo kot svetlobo, ker je njihova dela so bila zla. Kajti kdor dela zlo, sovraži svetlobo in ne pride k luči, da se ne bi grajala njegova dela. Po drugi strani pa tisti, ki dela resnico, pride proti luči, tako da se jasno vidi, da so njegova dela bila storjena v Bogu «(Jn 3,16-21). Brez prehoda h Kristusu Jezusu v veri, ni rešitve. V hišo zveličanja ne moremo vstopiti z oblačilom greha, vstopiti moramo z oblačilom milosti.

Ne spreglejte
Naloži več