Ustavni sodnik Jaklič: dovoljenje za referendum s totalitarno vsebino

“V Radencih bo – v 21. stoletju – posvetovalni referendum o Titovi cesti. US (ob 3 glasovih proti: Jadek-Pensa, Šorli, Jaklič) zaradi “pomanjkanja pravnega interesa” zavrglo pobudo župana Leljaka za presojo referendumskega vprašanja o totalitarni vsebini,” je zapisal ustavni sodnik dr. Klemen Jaklič, ki je bil z dvema kolegoma preglasovan o dopustnosti referenduma v Radencih. Ker je Ustavno sodišče, ki je v Ljubljani prepovedalo poimenovanje ulice po diktatorju Josipu Brozu Titu, v Radencih dovolilo referendum o isti temi, je Jaklič podal odklonilno mnenje, ki se mu je pridružil sodnik Marko Šorli. Objavljamo ga v celoti.

Odklonilno mnenje

Pobudnik župan Roman Leljak izpodbija Akt o razpisu svetovalnega referenduma o preimenovanju Titove ceste v Radencih. Trdi, da gre za vprašanje, o katerem občani ne bi smeli odločati na referendumu, saj poimenovanje ulice po Titu ter potrditev takega poimenovanja v današnjem času protiustavno posegata v človekove pravice in temeljne svoboščine in sta neskladni z ustavno ureditvijo demokratične države.

Leljak ima pravni interes

Ob treh glasovih proti (proti smo glasovali sodnica dr. Jadek Pensa, sodnik Šorli in jaz) večina Ustavnega sodišča pobudniku odreka pravni interes za vložitev pobude. Pobudnik je v Radencih sicer župan, a navaja, da pobudo vlaga kot občan in volivec. Glede na pojasnjeno pa je očitno, da pobudnik pravni interes ima. Razpis takšnega referenduma namreč pomeni, da se ga bo, če bo želel aktivno vplivati na oblikovanje politične volje večine občanov glede vprašanje preimenovanja ali pa ohranitve Titove ceste, moral udeležiti. Javno znano dejstvo je tudi, da ima pobudnik jasno izražena stališča do tega vprašanja. Tudi iz tega je sklepati, da se bo, če bo do referenduma prišlo in bo na odločitev želel vplivati tudi sam, moral o tem vprašanju aktivno izrekati na takšnem referendumu. Pa tudi, če se ga sam ne bi udeležil in bi ga npr. bojkotiral, bi odločitev politične večine na referendumu o tem vprašanju zanj kot občana lahko imela posledice. Nadalje, svetovalni referendum, ki pravno formalno ni zavezujoč, vseeno predstavljapomembno indikacijo politične volje občanov in tako ni nepomembna usmeritev Občinskemu svetu in lokalni oblasti nasploh o tem, kakšna je volja tamkajšnjih občanov oziroma volivcev. Lokalna politična oblast, ki se odloči, da ne bo ravnala v skladu večinsko izraženo voljo občanov, jemlje v zakup, da na prihodnjih volitvah morda ne bo izvoljena. Točno takšnemu političnemu vplivu je institut svetovalnega referenduma tudi namenjen in nesporno je, da ima ta institut svoj vpliv in svojo moč. V nasprotnem ne bi imelo prav nobenega smisla, da ga je zakonodajalec v zakonu sploh predvidel.

Ni resnega ugovora

Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič Foto (c): Ustavno sodišče RS

Ko opisana dejstva vzamemo v obzir, vidimo, da je povsem nesporno, da ima vsak občan, tudi g. Leljak, neposreden pravni interes za vložitev pobude za izpodbijanje tovrstnega referenduma iz naslova, da bi lahko bila njegova vsebina v nasprotju z Ustavo. Na voljo ni prav nobenega drugega pravnega foruma, ki bi referendum, če sta njegova vsebina in vprašanje v nasprotju z Ustavo, lahko prepovedal. Kako je torej mogoče zapisati, kot to kar po tekočem traku stori celo večina sodnic/sodnikov, da pobudnik nima neposrednega pravnega interesa? Kakršenkoli resen odgovor boste v večinskem sklepu iskali zaman.

Navedba v obrazložitvi sklepa, da naj bi Ustavno sodišče nekoč prej v taki zadevi že odločilo enako, seveda ne drži. V zadevi št. U-I-133/09, na katero se večina formalno nasloni, je šlo za posvetovalni referendum o sosežigu odpadkov v cementarni Lafarge cement, d. d., Trbovlje. Ustavno sodišče je takrat družbi Lafarge, ki je referendumu nasprotovala “zgolj” iz razloga, ker naj bi posegal v njeno dobro ime na trgu in v javnosti, upravičeno odreklo neposredni pravni interes. Izpodbijala bi lahko šele kasnejši pravni akt, ki bi morebiti sledil referendumski volji in bi morda posegel v njene pravice ali/in obveznosti. Če pa je družba menila, da je bilo že s samim referendumom poseženo v njeno dobro ime, je imela možnost tovrsten poseg in njegovo morebitno celovito sanacijo, vključno z morebitnim izgubljenim dobičkom, zasledovati na rednem civilnem sodišču, kar pomeni, da za pobudo kar direktno na Ustavno sodišče seveda res ni imela neposrednega pravnega interesa. To pa je ravno nasprotno kot v primeru referenduma o Titovi cesti, o čemer odločamo danes. V današnjem primeru je že sam razpis referenduma s protiustavno vsebino tisti, ki predstavlja poseg, zoper katerega pa pobudnik nima prav nobenega drugega pravnega sredstva. Svojih pravic in morebitne protiustavne uporabe javne oblasti (razpisovalec referenduma s protiustavnim vprašanjem je Občinski svet) in javnih institutov (svetovalnega referenduma o ustavno prepovedani vsebini) tako sploh ne more obvarovati drugače kot pred Ustavnim sodiščem. Neposrednost njegovega pravnega interesa je neizpodbitna. Večina si tu zatiska oči; seveda ne zato – naj nihče ne pomisli – ker gre za “napačnega” pritožnika in za “napačno” vsebino pobude, ki bi jo v izogib težavam bilo dobro karseda naglo brez vsebinskega odpiranja spraviti z mize.

Odločili brez razprave

Ker je v tej zadevi neposredni pravni interes podan, bi bilo o pobudi treba vsebinsko presojati. Glede tega dela presoje je moje prepričanje (obžalujem sicer, da do vsebinske interaktivne razprave s strani ostalih sodnic/sodnikov ni prišlo, saj je šele takšna razprava tista, ki v idealnem praviloma dokončno sooblikuje tudi lastno prepričanje), da javna oblast, kar je v tem primeru Občinski svet, in javni instituti, kar je v tem primeru svetovalni referendum, v svobodni demokratični družbi ne morejo biti uporabljeni za namene poveličevanja totalitarnih vsebin ali osebnosti, ki predstavljajo zanikanje samega bistva svobodne demokratične družbe.

Poveličevanje totalitarizma je protiustavno

Ustavni sodnik Marko Šorli. Foto (c): Ustavno sodišče RS

Z referendumsko potrditvijo večine občanov v ustavno zapovedani svobodni demokratični družbi, da naj se uradno poveliča neko totalitarno vsebino, recimo zločin proti človečnosti, ali pa neko osebnost, ki je predstavlja simbol katerega od totalitarizmov (ponovna potrditev imena ulice je takšno poveličanje), ta ista večina – vede ali nevede – ukinja sicer ustavno zapovedano ureditev te družbe kot svobodne demokratične družbe. To pa, dokler ustava svobodne demokratične družbe (in takšna je Ustava države Republike Slovenije) velja, ne more biti pravno veljavno.

Enako kot tudi ne bi bilo pravno dopustno oziroma ustavno skladno, če bi katerekoli druge forume javne oblasti, npr. proslavo ob Dnevu državnosti, kdo uradno, kot izraz javne oblasti in v imenu te javne oblasti, uporabljal za to, da bi poveličeval simbole, ki so s svobodno demokratično družbo neskladni oziroma ji celo neposredno nasprotni. To načelo ustavne nezdružljivosti uporabe javne oblasti in javnih forumov oziroma institutov za poveličevanje protiustavnih vsebin, pa sâmo po sebi seveda še ne preprečuje nečesa drugega: poveličevanja tovrstnih totalitarnih simbolov in osebnosti s strani zasebnikov, njihovih društev ipd. Toda to je nekaj povsem drugega kot pa uporaba javne oblasti in njenih oblastnih forumov ter institutov za poveličevanje tovrstnih nedemokratičnih, neliberalnih in s človekovim dostojanstvom neskladnih vsebin.

Slednje z ustavno ureditvijo svobodne demokratične družbe ni združljivo. Če bi bilo dopuščeno, bi predstavljalo njeno zanikanje in de facto spremembo, celo preko ravni, ki je hierarhično pod ustavno ravnjo.

Ddr. Klemen Jaklič, sodnik

Marko Šorli, Sodnik

Vir: Ustavno sodišče RS

Ne spreglejte
Naloži več