Dolgčas pri maši

Na pragu tretjega tisočletja veliko ljudi še vedno govori govorico prejšnjega stoletja. Dolgoveznost in izrabljeno izrazje sta žal zelo prisotna tudi v cerkvi. Zadnjič sem pri krstu poslušal duhovnika, ki je naredil uvod v vsak delček maše, kar je podaljšalo obred in prisotne uspavalo. Zehanje ni bilo redko. 

Težko ostanem zbran

Ob tem se bo gotovo zganil kdo, ki me bo grajal, češ: ko greš k maši, pa se moraš ja potruditi in ostati zbran. Zato seveda priznam – res je, nisem bil zbran in misli so mi uhajale na vse strani. Prihodnji teden se bom bolj potrudil. 

Problem vidim povsem drugje. Ljudje, ki pridejo enkrat letno v cerkev, ob takem dolgočasnem govorjenju gotovo ne bodo niti pomislili, da bi zavili v cerkev kdaj »vmes« (med letom). In moramo jih razumeti. Dolgočasnost nikogar ne pritegne. 

Nerazumljivost

Hudujemo se nad umetniki, ki ustvarjajo nerazumljive podobe. Pravilno. Zakaj se ne bi torej hudovali tudi nad jezikom nekaterih dolgočasnih teologov?

Nekoč smo delili tisk na kakovostni in rumeni tisk. Kakovostni tisk je resničen, obdeluje resne teme, bero ga izobraženci. Rumeni tisk je namenjen frizerskim salonom in preprostim delavcem v tovarnah. Naravnan je senzacionalistično, saj išče »velike« novice, ki so velikokrat izmišljene. Rumeni tisk odlikuje berljivost in zanimivost.

Razumljivost, privlačnost

V času, ko doživljamo informacijsko revolucijo, človek postaja preobremenjen z goro informacij, ki se mu ponujajo na vsakem koraku. Zato izbira le stvari, ki ga pritegnejo (posebej na internetu). Kakovostni tisk zato postaja vse bolj zanimiv in privlačen. Ponudba in povpraševanje terja svoje. Na medijskem trgu obstane le tisti, ki si pridobi dovolj poslušalcev. Zato kakovostni tisk vse bolj uporablja preprost jezik, ki malce spominja na rumeni tisk. Več je fotografij. Berljivost je večja, kakovost pa tudi ne trpi toliko. 

Isto velja za cerkev. Dolgočasni verniki, ki se ne znamo zabavati, nismo privlačni. Enolične maše, ki jih ne razumemo, ne pritegnejo. Pridige, v katerih je preveč »abstraktnih« izrazov, niso poslušane. 

Na drugi strani pa doživljajo »uspeh« tisti, ki govorijo preprost in zanimiv jezik. Vsakdo se gotovo spomni na kakega pridigarja, ki je tako govoril, da smo poslušali z napetimi ušesi. Nekateri mladinski duhovniki se kar otepajo številnih mladih, ki kar »derejo« na njihova predavanja ali srečanja. 

To so znanilci novega tisočletja, saj bo to zelo hitro na smetišče zgodovine odvrglo vse dolgovezno, monotono, dolgočasno in nezanimivo.

Kristus je bil vedno zanimiv

Da imam prav je dokazal sam Jezus Kristus, ki je redko govoril v nerazumljivem jeziku. Njegove prilike so še danes zanimive in aktualne. Po dveh tisočletjih niso zastarele. 

Mi pa se trudimo (in odkrivamo toplo vodo) z dolgoveznim besedičenjem, ki ga lahko razume le izredno pozoren poslušalec. 

Post scriptum

Kolumna je bila objavljena pred 25 leti, decembra 1995. Zaradi aktualnosti v času koronskega zaprtja cerkva, jo objavljam ponovno. Skupaj z mojimi najbolj odmevnimi kolumnami jo najdemo tudi v knjigi Protestantino, ki jo lahko za 15 evrov naročite pri meni, po želji s posvetilom in/ali podpisom: info@tinomamic.eu

Ne spreglejte
Naloži več