Sončna Adis Abeba, brez drugega vala korone

Pri nas ni ponovitve epidemije, oziroma drugega kroga. Prvi val se namreč nikoli ni zaključil: ko se je sredi marca prvič pojavil virus Covid-19 tudi v Etiopiji, popolne omejitve gibanja (lock-down) ni bilo mogoče uvesti. Tako pač je v državah razvijajočega sveta, kjer življenje v veliki meri poteka na ulici, zunaj. Veliko stvari se sicer je ustavilo, med drugim tudi šole, sledili so tudi mnogi drugi ukrepi, zaradi katerih je število obolelih naraščalo zelo počasi. Par mesecev je bilo le po nekaj okuženih. Dokler ni prišlo julija do državnega udara in so maske zamenjale palice in je namesto »ostani doma« obvladalo »vsi na ulice«. Po nekajdnevnih nemirih takrat so tudi številke okuženih zelo poskočile.

Ob začetku zaščitnih ukrepov smo v našem domu večino zaposlenih poslali domov, tudi učitelje. Otrokom smo tudi dali možnost, da ta čas preživijo z družino, tisti ki to možnost imajo. Poskrbeli smo za njihov prevoz, več sto kilometrov daleč, in tudi za finančno pomoč družini – saj je revščina večinoma razlog, da so otroci na ulici. Tisti, ki smo ostali v Bosco Children, smo program prilagodili tako, da so otroci ta čas z nami preživeli zelo koristno. Čeprav so se vse druge šole zaprle, smo pri nas nadaljevali z dopoldanskim poukom, popoldne pa opravljali različna dela zunaj in skrbeli za urejeno in zeleno okolico. Čudovito.

Uspešni ukrepi

Čas je mineval hitro, a na področju pandemije Covid-19 ni bilo izboljšanj. Pozitivnih je nekaj več kot 10% testiranih v državi. Bližamo se številu 100.000 obolelih. Zaradi lastne zaščite smo bili, in smo še vedno, več ali manj ves čas znotraj ustanove in zelo smo omejili prihode ljudi od zunaj. Kljub temu je virus pred tremi meseci zašel tudi v našo ustanovo, a na srečo smo se pri prvi oboleli hitro odzvali, tako da več kot trije ali štirje nismo zboleli. Testirana je bila le kolegica, ki so jo odpeljali v bolnico. Podobne simptome sem imela tudi sama, zato sem dobrih 14 dni preživela v samoizolaciji. Visoka vročina, diareja, boleče grlo, puščajoč nos, odsotnost okusa in vonja in huda utrujenost. A tudi to je minilo, k sreči brez zapletov in brez širitve bolezni med druge.

Ko pa se je marec prelevil september, je vlada rekla, da tako pač ne gre več in da se morajo milijoni učencev nekako vrniti v šolske klopi, saj koroni kar ni videti konca. Otroci po vsej državi se torej po marcu končno zopet vračajo v šole. Kljub temu, da niso hodili v šolo in da šolanje na daljavo ne obstaja, so morali plačevati šolnino. Na splošno so ljudje zaradi pandemije finančno zelo obremenjeni. Tako kot po vsem svetu je tudi tukaj ustavitev življenja za sabo potegnila veliko težav. Kaj bo sedaj, ko se šolske klopi zopet polnijo, bomo videli po nekaj tednih. Saj vemo, da so tu šole zelo številčno obremenjene, v razredih je od 40 do 60 učencev …

Vsi, ki so bili do sedaj doma, se vračajo na delo, učenci pa postopoma v šole. Vlada se je odločila, da letos spričeval ne bo in da vsi učenci avtomatično napredujejo v višji razred. Tudi mi smo nazaj poklicali otroke, ki so odšli na domove in večina se jih je že vrnila k nam, tako da je sedaj veliko bolj živahno. Od 20 smo prešli na številko 60 otrok, dnevno pa prihajajo tudi učenci od zunaj. Vrnili so se tudi zaposleni, s katerimi se nismo videli od marca. Spet smo vsi v razredih in delavnicah.

Prihajajo novi brezdomni otroci

Težko že čakam, da začnemo tudi z uličnim delom in sprejmemo tiste, ki živijo na ulici. To je seveda zelo tvegano, zato gre bolj počasi. Upam, da pride prva skupina prihodnji teden. S sodelavcem sva že pripravila nove spalnice in uredila razred zanje, saj bomo njihov program vsaj v prvih tednih popolnoma ločili od ostalih.

Skratka pestro. Upamo na najboljše. Na zdravje. Pa tudi na mir. Mir v Etiopiji namreč iz različnih razlogov in spopadov ni niti najmanj nekaj samoumevnega. Težav je torej veliko, a še nikoli nisem srečala človeka, ki bi bil obupan ali kako drugače negativen. Zavedajo se vseh težav, a pravijo “Bog že ve, izročimo se Mariji.”

Hvaležni za pomoč

Ljudje zaupajo v molitev, so hvaležni za vsak nov dan in se zahvaljujejo za vsakodnevne blagoslove. Sama sem hvaležna, da se tega lahko učim od njih. A dejstvo je, da so ljudje lačni in revni še bolj revni, kot so bili. Tudi s pomočjo dobrih ljudi v Sloveniji pomagamo revežem po celi državi z nakupom osnovnih živil in zaščitnih sredstev. Salezijancem, ki delajo in živijo na najbolj odročnih krajih, tako posredujem vaše darove in jih oni nato posredujejo najbolj ubogim. Bog vam povrni vsako dobro misel, največje darilo pa je hvaležnost za vse, kar nam je dano.

PRIPIS UREDNIŠTVA

Uredništvo Vipavske je hvaležno Poloni Dominik, da pri svojem delu najde čas za pisma, ki jih objavljamo. Bralce pa vabimo, da po svoji moči pomagate Poloni in sodelavcem, ki šolajo in vzgajajo bredomne otroke. Svoj dar lahko nakažete na

TRR SI56 0201 4005 1368 933,

koda namena CHAR,

namen nakazila POLONA DOMINIK,

referenca SI00 279701

Denar v Etiopijo bo brez vsake provizije nakazalo MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE, Kristanova 1, 1000 Ljubljana

Ne spreglejte
Naloži več