Zakaj svetost

Kakšno je življenje, ki nam ga Bog namenja? Kako je le-to povezano z našim namenom in končnim ciljem? Jezus odgovarja na to v svoji pridigi na gori. Srce Jezusovega sporočila je, da smo ustvarjeni za življenje v duhu blagrov, kar pomeni: “sreča” ali “blagoslov”. To je naša temeljna poklicanost in v tem je tudi naša svetost. Blagri so odgovor na našo željo po sreči, ki jo je Bog položil v vsako srce. Razodevajo nam prihod Božjega kraljestva (Mt 4,17), vizijo Boga (Mt 5,8; 1 Janez 2,1), vstop v veselje Gospodovo (Mt 25,21-23) in v njegov počitek (Heb 4,7-11). Jezusovi blagri nam želijo pomagati v prelomnih odločitvah v življenju in pri uporabi vseh dobrin, ki so nam na razpolago.

Vsi sveti drugače

A pojdimo po vrsti: Kar lahko ob teh prvih ugotovitvah ob Božji Besedi razberemo je, da ta tema, vsaj po mojem mnenju, ni ravno v ospredju v pogovorih kristjanov, kaj šele ob našem ravnanju. Ob letošnjem praznovanju vseh svetih, ko po naših cerkvah ne bo svetih maš z udeležbo ljudstva, niti javnih blagoslovov pokopališč oz. grobov naših rajnih, bo praznovanje verjetno usmerjeno v urejanje grobov, prižiganju sveč in v večini primerov brez kakršnekoli molitve, kaj šele razmišljanju, da naši rajni niso »pod rušo«, marveč v objemu večne božje ljubezni, tam, kjer je naša prava domovina. Zato bo še toliko manj razmišljanja o svetosti, k čemur pa nas današnji praznik usmerja. Saj verjetno še večina razmišlja, da svetost ni stvar »običajnega« vernika, pač pa zadeva duhovnikov, ki so »uradni« molivci, še bolj pa redovnikov zaprtih v samostane, nekakšne “karantene”, da ja ne bi tja pljusknil val okuženosti sveta; pa starih ljudi, ki jim ne preostane nič drugega kakor da »razmišljajo« o odhodu.

Svetost je tema “noir”

Retorike kolikor hočete. Svetost je zame, povrečnega kristjana tema »noir« sodobne literature, dolgčas, nekaj »non sense« v duhu Atencev: “o tem te bomo poslušali drugič”. Poglejmo pa BESEDO: Stran iz Apokalipse ali Razodetja svetega Janeza predstavlja množico svetnikov v dejanju slavljenja Boga, zavitega v bela oblačila. Eden od starejšin se obrne na navdihnjenega pisatelja in ga vpraša, kdo so vsi oblečeni v bela oblačila; potem pa sam odgovori: “To so tisti, ki prihajajo iz velike stiske in so si oprali oblačila, zaradi česar so postali beli v Jagnjetovi krvi.” Seveda, ne sprejmem kakršnakoli nasilne razlage Razodetja (teh je veliko) in iskreno moram poudariti, da je veselje, ki izhaja iz teh vrstic, nebeško veselje; nekakšno »krepostno maščevanje« glede “velike stiske”, ki so jo trpeli svetniki med svojim zemeljskim življenjem. Z drugimi besedami, na zemlji se potimo, trpimo peklenske bolečine, v upanju, da bomo vsaj v nebesih lahko uživali sadove vse te bolečine. Takšna všečna definicija “solzne doline”, ki bi se nanašala na zemljo, vsebovano tudi v starodavni ljubljeni pesmi »Salve Regina Mater Misericordie« (Pozdravljena kraljica, Mati usmiljenja), ki jo govoto poznate in smo jo kot bogoslovci tako radi peli.

Ampak vseeno: Vprašam se ali predstavitev svetosti na ta način, predstavitev sveta, našega sveta, na takšen način ne meče nekakšne temne sence na pozitivnost krščanskega sporočila, če si jo seveda površno razlagamo. Ali nisem kot kristjan blagoslovljen ob sporočilu Kristusovega evangelij, ali je ali pa ni evagelij dobra novica? Kaj naj naredim z Razodetjem, ki mora – mora! – usmerjanje sedanjega življenja glede na prihodnje projicirati v tem času skozi “katakombo” pravičnega? Seveda so mučenci vere, tisti, ki so raje umrli, kot da bi propadli v obveznostih vere. Vendar, kdo pa bi rad postal mučenik danes? … po mnejeu površnega opazovalca moraš biti nekoliko mazohističen, kajne? In tisti, ki jim ni bilo treba preliti krvi za Kristusa, ki jim ni bilo treba preživeti velike stiske, … jim ni prostora v nebesih? In ja, saj se ob dobesedni razlagi besedila zdi, da če ne trpite nereda, ne boste šli v nebesa! Torej je treba trpeti?

Res je, da Janez ne omenja krvi mučenikov, ampak kri Jagnjeta … Vendar ostaja nesporno dejstvo, da je ta zemlja kraj, kjer je trpljenje “inkluzivno”, če želite podedovati nebeško kraljestvo, tako kot je trpel Odrešenik sam? Da bi to dramo negotovosti popravili, a le delno, o tem razmišlja sveti Pavel: »Poglejte, kako veliko ljubezen nam je dal Oče, da smo se imenovali Božji otroci, in v resnici smo! Zato nas svet ne (pre) pozna: ker Njega ni poznal.« Iz besed apostola poganov v resnici izhaja ves trud, da bi živeli krščansko izbiro na tem svetu; ta izbira ni samo (izbira) v manjšini in ni deležna nobene usluge od maše; ampak je celo (izbira) biti preganjan, kaznovan, sprejeti blatenja in podtikanja, …

Morala zgodbe: niti za Pavla postati kristjan ni primerena …razen, če ne sprejmete tveganja, da bi odkrili moč, vrlino, božjo ljubezen, ljubezen, kakršna bi absolutno premagala nasilje, zamere in sovražnost stoletji. Poskusimo zato videti tudi praznični evangelij, če je vsaj Matej sposoben vzbuditi nekaj več soglasja med tistimi, ki so daleč stran, in prebuditi strast sosedov: besede poznamo gotovo na pamet, to je začetek 5. poglavja, pridiga na gori blagrov. Ob hitrem in nekoliko površnem branju niti Evangelij ne more odvrniti pesimističnega pogleda nekaterih kristjanov – mnogih – na bližnjo prihodnost, ki čaka vernike, in radosti vere preložiti v drugo življenje. Vprašanje o nagradi za krivično pretrpljeno zlo, ki jo bomo prejeli, da vendar se le v nebesih vrača. Da ima ta govor (o nagradi) precejšnjo težo, da se odločimo slediti Kristusu ali ne, priča Petrov ugovor, ki ga najdemo v 19. poglavju, tudi pri Mateju: “Glej, vse smo zapustili in imamo slednje; kaj bomo potem imeli? In Jezus jim je rekel: “Resnično vam povem, vi, ki ste šli za menoj, ko bo Sin človekov sedel na prestolu svoje slave, ob preobrazbi sveta, boste tudi vi sedeli na dvanajstih prestolih, da boste sodili dvanajsterim Izraelskim plemenom. Kdor je zapustil domove ali brate, sestre ali očeta, mamo ali otroke ali polja zradi mojega imena, bo stokrat prejel in podedoval večno življenje. Številni prvi bodo zadnji in mnogi zadnji bodo prvi. ” (Mt 19. 27-30).

Biti svetnik ni privilegij, marveč obveza

Ali bi se morali odpovedati logiki razumevanja vere in religije kot opija narodov marksističnega spomina, v skladu s katerim revne ljudi prepričujejo, da bodo brez protestov prenašali nadlegovanje vseh vrst z obljubo večne nagrade? Izhod mora obstajati! Ga želimo iskati skupaj? Ja seveda, ozrimo se ponovno nazaj v Janezovo Razodetje a z drugačnim pogledom: Biti svetnik ni privilegij, marveč naša neizogibna univerzalna poklicanost ali popolnost, če upoštevamo samo človeško stališče; popolnost v Kristusu, če upoštevamo svoj položaj vernikov, ki jih očara fascinantna slika Razodetja, in v tem primeru zato popolnost imenujemo “svetost”. Biti svetniki, torej popolni po zgledu in v moči milosti Kristusa Odrešenika, je absolutna univerzalna poklicanost ob zgledu posebnih karizem teh likov, ki jih častimo, ki bi nas morale navdušiti v iskanju popolnosti, skrbnost njihovih del in njihova vnema bi nas morale spodbuditi k temu, da je radikalnost nekaj možnega in ne nekaj utopičnega, ker življenje v zvestobi Bogu prebiva v celotnem človekovem spoznanju. Spokojnost, s katero so ti sveti možje in žene doživljali trpljenje in ponižanje, bi nas morala navdihovati z ljubeznijo do vztrajnosti v nasprotju in zaupanju v “nagrado”, ki neizogibno izhaja iz trpljenja in malodušja; prepričana praksa njihove aktivne dobrodelnosti bi nas morala navdihniti, da je v dajanju več zadovoljstva kot v prejemanju, več veselja v dajanju kot v jemanju s pohlepom in sebičnostjo. Skratka, z njihovo pomočjo in priprošnjo pri teh svetih »par excellence« smo spodbujeni tako, da se odslej pripravljamo na to, da živimo svojo domovino, ki je sicer “na nebu” a jo tukaj in zdaj iščemo tako, da zemeljske stvarnosti spreminjamo v duhu vesele novice: Evangelija.

Ne spreglejte
Naloži več