Od Rapalla do Osima

Ob obletnici žalostne Rapalske pogodbe je bila podpisana še ena pogodba, ki je uzakonila sedanjo mejo med Slovenijo in Italijo. Podpisana je bila 10. novembra 1975, v mestecu na nasprotni obali Italije kot Rappalo. Osimo leži na pobočju zahodne obale Jadrana v bližini Ancone. Do podpisa je prišlo po več letih pogajanj, ki so se začela v največji tajnosti med samo dvema pogajalcema. Na jugoslovanski strani je to bil Boris Šnuderl, ki se je z Eugenijem Carbonejem sestajal celo na svojem domu. A pojdimo po vrsti.

Kje in kako so risali mejo

Pariška mirovna konferenca, ki je leta 1947 določila mejo med Italijo in takratno Jugoslavijo (razen v Istri) je le ena od številnih medržavnih pogodb o slovenski zahodni meji. Mejo so namreč risali v Londonu, Parizu, Vidmu in Osimu.

Razpad Jugoslavije in osamosvojitev Slovenije leta 1991 sta za italijansko diplomacijo ustvarili novo priložnost za ponovno odprtje mejnih vprašanj. Prav zato že od osamosvojitve Slovenije dalje lahko sledimo poskusom revizije zgodovine in poskusu spreminjanja sprejetih mednarodnih obvez in veljavnih pogodb. Publicist Milan Gregorič na te pritiske opozarja že vrsto let.

Pariz

Zgodovinarji in strokovnjaki za mednarodna vprašanja se strinjajo, da so jugoslovanski in slovenski diplomati na pogajanjih v Parizu naredili veliko, vendar je bila dokončna odločitev v rokah zmagovalk: ZDA, Velike Britanije, Sovjetske zveze in Francije. Te pa so branile vsaka svoje interese. “Vi imate argumente, mi imamo glasove,” so ponavljali zahodni diplomati, pravi zgodovinar Jože Pirjevec. Jerca Vodušek Starič pa, da je bila Jugoslavija takrat v očeh Zahoda “ne preveč dostojanstvena ruska lutka”, kar je bil eden od razlogov za izgubo Gorice in Trsta.

Mirovna pogodba, podpisana 10. februarja v Parizu, ki je stopila v veljavo 15 septembra istega leta, je Trst s severno Istro spremenila v Svobodno tržaško ozemlje (STO). Italija je z njo izgubila večino slovenskega in hrvaškega ozemlja, ki ga priključila ob koncu prve svetovne vojne leta 1918.

Italija je na mirovni konferenci nastopala kot poraženka, s katero so morale skleniti mirovno pogodbo vse države, ki jih je prizadela v drugi svetovni vojni. Teh je bilo 21. Vendar so dve leti po vojni ZDA imele v vidu predvsem strateški položaj Italije, kjer je pretila tudi nevarnost, da na volitvah zmaga komunistična stranka. Demokracijo v državi so skušali okrepiti tudi z zunanjepolitično podporo. Združitev večine Primorske z matico Slovenijo je slovensko nacionalno ozemlje povečal skoraj za tretjino. Onkraj meje je ostalo približno 50.000 Slovencev (v STO pa še precej več).

Velesile so gledale pravičnost meje tudi pri tem, koliko Slovencev je ostalo v Italiji in koliko Italijanov v Jugoslaviji. Število naj bi bilo približno enako, prebivalci pa so lahko optirali tudi za sosednjo državo. Prav to dejstvo, je še danes eden od argumentov v hrvaško-slovenskih pogajanjih o državni meji, saj je Slovenija takrat pustila del svojega prebivalstva v Italiji, Hrvaška pa ne, čeprav je dobila večji del etnično italijanskih ozemelj, ki so pripadla Jugoslaviji.

London

Svobodno tržaško ozemlje ni zaživelo tako, kot je bilo zamišljeno. Z razdeljenostjo na dve coni, južno (B), ki je bila pod jugoslovansko in severno (A), ki je bila pod zavezniško upravo, sta obe državi ustvarjali vtis, da ozemlje ni izgubljeno, čeprav je to de facto že veljalo. Zaradi potencialne nevarnosti, da bi sovjetska armada z vojsko napadla Jugoslavijo in s tem zasedla obenem še  STO, si je tudi Italija želela, da bi se meja čimprej določila.

V coni A STO je bilo ravnanje zavezniške uprave v narodnostnem oziru do Slovencev pristransko – uradni jezik je bil v nasprotju s pogodbo le italijanski in niso bili razveljavljeni vsi fašistični diskriminacijski zakoni  in dekreti.

Zaradi meje so v sedmih letih trajanja svojevrstnega tampona med državama večkrat nastale napetosti. 9. maja 1952 so zahodne sile z londonskim sporazumom hotele prepustiti cono A STO Italiji, čemur se je pa Jugoslavija uprla. Italija je nakopičila vojaške enote na mejah, Jugoslavija pa ji je sledila. Tržaška kriza je bila resna vojna nevarnost. Ponovno so nastopila pogajanja med ZDA, Veliko Britanijo, Italijo in Jugoslavijo, ki so 5. oktobra 1954 rodile londonski memorandum, oz. spomenico o soglasju, s katerim je cona A z nekaterimi popravki pripadla Italiji, cona B pa Jugoslaviji.

Sloveniji je pripadel okraj Koper in dobila je izhod na morje. Ker je izgubila Trst, je začela v Kopru graditi novo pristanišče. Slovenija je leta 1954 dobila območje z italijanskim prebivalstvom v Kopru, Piranu in Izoli. Mesta so bila večinsko italijanska (tudi poitalijančena), podeželje pa slovensko. Tem spremembam meja je sledil nov val izseljevanj Italijanov v Italijo. Londonski sporazum Italijo obvezuje, da spoštuje manjšinske pravice Slovencev, Jugoslavijo pa enako za pravice italijanske manjšine. Memorandum ob Temzi uradno še ni ukinil STO.

Videm (Viden)

Videmski sporazum iz leta 1955 je posebej na Primorskem veliko pomenil, saj je prebivalcem obmejnih občin dal prepustnice, s katerimi se je dalo marsikaj prenesti “čez” železno zaveso. V praksi je to pomenilo nakup izdelkov, ki so bili v Italiji cenejši ali pa se jih v komunistični Jugoslaviji sploh ni dobilo. Pogodba je nastala v Vidmu, ki ga imenujemo tudi Viden, tako kot mu rečejo slovenski domačini, Italijani pa ga imenujejo Udine.

Videmski sporazum je simbol tistega, kar radi imenujemo “drugačen” položaj naše države v primerjavi z drugimi evropskimi komunističnimi državami. Eni bodo temu sicer rekli, da gre za nianse istega totalitarizma ali, da se je položaj Jugoslovanov razlikoval v tem, da so za razliko od Madžarov lažje tihotapili banane iz zahodnih držav. Po drugi strani pa drži dejstvo, da je bil standard Jugoslovanov za malenkost višji od madžarskega.

Osem mesecev pogajanj v videmski palači “Belgrado” se je sklenilo 20. avgusta 1955 s slovesnim podpisom. Prva dva meseca so porabili samo za to, da so se dogovorili, kako bodo poimenovali črto, ki ločuje obe državi: meja ali demarkacijska črta.

Uspeh jugoslovanske delegacije, v kateri so prevladovali Slovenci (in Primorci), je bil, da je bilo območje sporazuma širše od nekdanjega STO. Kljub v začetku krčevitem upiranju italijanske strani, se je območje sporazuma razširilo proti severu, vse do Avstrije, in zajelo vse zamejce. Jugoslovansko-italijansko mejo so poimenovali najbolj odprta meja v Evropi. To sicer ni bilo res, saj so med zahodnoevropskimi državami veljali veliko liberalnejši režimi.

Podpis sporazuma so italijanski časopisi pozdravili z mastnimi naslovi. Politično ozračje v meddržavnih odnosih se je v naslednjih letih otoplilo.

Osimo

(Do)končna razmejitev med državama je nastopila šele dvajset let za Vidmom, ko so od konca vojne minila že tri desetletja. Šele Osimski sporazumi so po dolgoletnih tajnih pogajanjih demarkacijsko črto prekategorizirali v državno mejo.

Tako kot je sporazumu v Vidmu botroval italijanski strah zaradi nestabilne Jugoslavije, se je to ponovilo tudi v Osimu. Italija se je bala notranje nestabilnosti, ker je diktator Josip Broz Tito v začetku 70-ih let obračunal z liberalnimi komunisti v Sloveniji, na Hrvaškem in v Makedoniji, v Hercegovini so hrvaški nacionalisti leta 1972 skušali zanetiti vstajo, zahodne države pa je vznemirajalo tudi negotovo zdravstveno stanje osemdesetletnega voditelja. Vse skupaj bi namreč lahko povzročilo, da bi »bratske« komunistične države podobno kot na Češkoslovaškem leta 1968 uveljavile načelo »socialistične solidarnosti« in vkorakale v Jugoslavijo. CIA zato ni izključevala možnosti, da bi v tem primeru ZDA vojaško posredovale ter državo razdelile med dva vojaška bloka zaradi ravnotežja v Evropi.

Osimski sporazumi so mednarodni pravni akti, ki sta jih podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975. Neodvisna Slovenija je z mednarodnim pravnim aktom – izmenjavo not – postala pravna naslednica osimskih sporazumov 31. julija 1992.

Pogodba ureja mejo na kopnem in morju ter postopke za njeno določitev na samem zemljišču in ureditvi državljanstev. Ureja tudi izplačilo odškodnine za odvzeto imetje, morebitno preselitev ter socialno zavarovanje oseb z območja cone A in B STO. Posebnega pomena je 8. člen, ki zagotavlja pripadnikom manjšin enako raven varstva. Pogodba predvideva ustanovitev proste carinske cone pri mejnem prehodu Fernetiči, ki pa ni bila nikdar realizirana. Opredeljeno je bilo tudi sodelovanje na področju vodnega gospodarstva, cestnih in vodnih povezav, varstvo Jadrana pred onesnaženjem in sodelovanje pristanišč. Za uresničevanje osimskih sporazumov je bilo ustanovljenih ducat mešanih komisij. Večina določb osimskih sporazumov je bila uresničena. V smislu izvajanja sporazuma so bili med državama sklenjeni še nekateri drugi mednarodni akti, med drugim sporazum o odškodnini za nacionalizirano oziroma odvzeto premoženje v nekdanji coni B. Zadnje obroke je Slovenija plačala na fiduciarni račun v Luksemburgu, ki pa ga Italija še vedno ni dvignila.

Ne spreglejte
Naloži več