Grozi nam vojna

Rada bi pisala o vsakdanjem življenju v Etiopiji, a se tako pogosto dogajajo nevsakdanje stvari, da ostanejo vsakdanje na robu. Na zaplete okoli korone smo se že nekako navadili, saj z njimi živimo že osem mesecev, država pa vedno živi v pričakovanju hujšega kot sta bolezen in revščina.

Kot da ni že to dovolj hudo. A tega so navajeni. Bolj kot bolezni in lakote se bojijo (bojimo) nemira. In že pogosto, sploh v zadnjih dveh letih, smo se zbudili v nemir. Tudi sama sem se »navadila«, da vsake toliko časa nekje »poči« in da je hudo nekaj dni, veliko ljudi umre pod sovražnimi in besnimi rokami različnih plemenskih in političnih fanatikov in aktivistov. Omenjati imena plemen je baje nevarno, so me podučili, zato jih tudi ne bom.

A povem, da je pred slabim tednom dni ponovno počilo, tokrat na skrajnem severu države, kjer se je že nekaj časa kuhalo. Tokrat ne med plemeni, ampak med Severom in zvezno vlado. Zaenkrat na severu, ki je obkoljen iz vseh strani. Onemogočena je vsaka komunikacija s severom. Ni poročil, ni telefonskih klicev, pošte, prometa, interneta… V glavnem mestu, kjer sem sama, je seveda mešanica vseh plemen in tudi iz Severa. A vsi trpijo s to situacijo, saj se govori le o bombardiranju iz ene in druge strani. Hkrati pa že čutimo posledice tudi v glavnem mestu, potekajo preiskave vsega, kar se jim zdi sumljivo.

Šole naj bi se ta teden povsod v popolni meri odprle po vsej državi, kljub naraščajoči koroni, zdaj pa je padel ponoven ukrep: zaprto do nadaljnega. Razen v naši šoli, domu, seveda, kjer imamo zdaj okoli 60 otrok in nadaljujemo program kot ga itak. Tu imam vedno občutek kot da smo v drugem svetu in da se nas nič hudega ne bo dotaknilo. Vseeno me je pretreslo dejstvo, da se je nemir dotaknil naših sobratov, le kilometer stran od nas. Država je v krču, prvič pa v ljudeh vidim resnično skrb in skorajda obup. Ko se pogovarjam s sodelavci, oči in roke samo v nebo obrnejo: »Samo Bog nam lahko zdaj pomaga«, pravijo.

Želim misliti kaj lepega, tolažilnega. Da sem tu in da lahko vsaj malo pomagam. Da skuham marmelado iz guave za vse otroke, ki tega sicer sploh ne poznajo. Da učim in s sodelavci skrbim za naše otroke. Da prosim za finančno pomoč v Slovenijo.

Zelo sem ponosna, da lahko posredujem bogati odziv dobrih Slovencev, s pomočjo katerih salezijanci po celi državi pomagajo v teh težkih časih. S prispevki so kupili hrano, vodo, zaščitna sredstva, odeje, plačali bolnišnično zdravljenje za mnoge obolele s Covid 19… Ponosna sem tudi na slovenske botre, ki vztrajno oziroma sedaj še bolj pomagajo etiopskim otrokom preko programa »botrstvo«, kljub temu, da trpijo posledice pandemije tudi sami. Bog naj bogato povrne vsak kanček dobrote in solidarnosti. K temu prilagam tudi nekaj slik, za katere sem prosila iz vsake skupnosti, ki je prejela našo pomoč (salezijanci ali sestre v Dilli, Adwi, Zwaju, Soddo, Adamitulu).

Danes toliko, kaj bo jutri ne vemo. Zna se zgoditi, kot se je že prej, da bomo vsi naenkrat odrezani od komunikacije s svetom. Lahko pa, da bo kmalu mir, saj so vsi vladni ukrepi namenjeni prav temu. Ukrepi »navadnih ljudi« pa so Molitev, molitev in še enkrat molitev. Pridružite se nam tudi vi. Hvala.

Lep pozdrav iz sončne Adis Abebe!

Uredništvo Vipavska.eu objavlja pisma iz Etiopije v upanju, da bodo naši bralci spoznali tuje svetove in delo Slovencev v tretjem svetu. Ob tem spodbujamo bralce, da bi pomagali projektu za brezdomne otroke v Adis Abebi. Vsak dar šteje. Iskrena hvala!

Svoj dar lahko nakažete na

TRR SI56 0201 4005 1368 933,

koda namena CHAR,

namen nakazila POLONA DOMINIK,

referenca SI00 279701

Denar v Etiopijo bo brez vsake provizije nakazalo MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE, Kristanova 1, 1000 Ljubljana

Ne spreglejte
Naloži več