Anton Mahnič ustvari renesanso glagoljaštva – na veliko jezo Italijanov

Krški škof Anton Mahnič se je med poglabljanjem v problem kot pravičen razsodnik na glagoljaško tradicijo ozrl z različnih vidikov. Pri pregledu zgodovinskih podatkov je na podlagi glagoljaške pismenske dediščine spoznal, da stara cerkvena slovanščina do 12. stoletja, ko je bil Krk bizantinski, ni izpodrinila latinskega bogoslužja in s tem rimske cerkvene avtoritete, ampak zamenjala grščino.

Glagolico so večkrat dovolili papeži

Glagoljaštvo je Cerkev sama dovolila z več dokumenti: z omenjenima odlokoma papeža Inocenca IV. (1248 in 1252), z bulo papeža Benedikta XIV. (1754), po kateri je bilo glagolsko bogoslužje dovoljeno samo v krajih, v katerih je cerkvena slovanščina v navadi, ne pa tam, kjer se uporablja ljudski jezik, zapisan v latinici, s papeško enciklijo Grande munus (1880), s katero se je papež Leon XIII. pod vtisom prispevka sv. Cirila in Metoda pri pokristjanjevanju Slovanov zavzel za slovanski jezik pri Božji službi in pri branju Božje besede, če so besedila pravilno prevedena, z odlokom (1898), ki je glagolsko bogoslužje, da bi preprečili njegovo nenadzorovano širjenje, dovoljeval samo tam, kjer je bilo v rabi pred 30 leti, in z dopolnilom istega dokumenta (1900), ki je pravico razširilo na cerkve, v katerih je slovanski jezik zamrl neprostovoljno – zaradi pomanjkanja ustreznih besedil in duhovnikov. Obrede v cerkveni slovanščini so nenazadnje podpirali tudi krški duhovniki, ugotavljali so namreč, da razumljivost bogoslužja vernikom omogoča aktivno sodelovanje. 

Mahniča so pokopali v krški katedrali, kjer se mu verniki že leta priporočajo v molitvi. Foto (c): Tino Mamić

Mahnič: vsi duhovniki se morajo naučiti glagolice

Ugotovitvam je sledil niz objav in dogodkov, s katerimi je vodstvo škofije z Mahničem na čelu začrtalo pot k rešitvi položaja glagoljašev v krški škofiji. Spoznanja so prvič izšla leta 1898 v Explanationes skupaj z navodilom, naj duhovniki po župnijah zberejo dokaze o prisotnosti glagoljaštva. Tri leta kasneje so med 2. in 4. septembrom 1901 argumente pretresli na prvi krški sinodi in zaključke objavili v sklepnem dokumentu Acta et decreta primae synodi Veglensis celebratae anno salutis MDCDI (1902).

Rože in zahvalne table zahvale na grobnici kažejo, da je Mahnič za ljudi že svetnik. Foto (c): Tino Mamić

Strniti jih je mogoče v nekaj točkah: 1) mašuje se lahko iz latinskega misala ali iz od rimske oblasti potrjenega staroslovanskega prevoda, 2) sestavi naj se seznam cerkva s pravico do glagolskega bogoslužja, 3) vsi duhovniki v škofiji morajo znati latinski in staroslovanski jezik, 4) prizadevali si bodo za poučevanje staroslovanskega jezika v bogoslovju, do tedaj pa se ga morajo bogoslovci učiti sami in pred posvečenjem izkazati znanje obeh predpisanih jezikov, 5) mešanje jezikov v bogoslužju bo sankcionirano.

Papež Mahniču dovoli hrvaško bogoslužje

Skladno s pravili Katoliške cerkve so morale sklepe potrditi še pristoje institucije v Rimu, a se je pri njih dotedaj dokaj gladko uveljavljanje pravice do glagoljanja zaustavilo. Postopka ni ovirala uradna Cerkvena avtoriteta, ampak protest italijanske narodne skupnost na hrvaški obali in avstroogrske vlade. Odobritev sinodalnih sklepov se je zavlekla do 7. novembra 1905, ko je papež Pij X. po posvetu škofov goriške (vanjo je spadala tudi krška škofija), zadrske in zagrebške nadškofije ter krških predstavnikov v Rimu vendarle potrdil določbe prve krške sinode. 

Ustanovijo glagoljaško akademijo

Že pred zapleti so Mahnič in somišljeniki vedeli, da zgolj formalna pridobitev pravice do glagoljanja ne bo zadostovala, temveč bo treba vzpostaviti tudi ustrezne podporne institucije. Njihova daljnovidnost se kaže v tem, da so načrt za najvidnejšo, Staroslovansko akademijo, zarisali že na prvi krški sinodi. Leto pozneje, 1902, je cesarsko-kraljevi namestnik v Trstu potrdil pravila za njeno delovanje, do odprtja je manjkalo samo še zadostno članstvo, saj je bil pogoj za ustanovitev vsaj 15 vpisanih. Ker je število včlanjenih kmalu preseglo 60, je v škofijski palači 18. novembra 1902 potekala ustanovna seja.

Sedež škofije v starem jedru mesta Krk ima danes naslov Mahničeva ulica 18. Foto (c): Tino Mamić

Škof Mahnič je v nagovoru naštel področja, za katera naj si nova organizacija prizadeva: ohranjanje položaja glagolskega bogoslužja, zbiranje in ustrezno hranjenje staroslovanskih književnih ostankov, odprtje tiskarne za tiskanje knjig v glagolici in gojenje staroslovanskega petja. Vodilni položaj v odboru Akademije je zasedel nekdanji kandidat za krškega škofa, dr. Fran Volarić, za strokovnega sodelavca pa je Mahnič na otok povabil češkega duhovnika in slavista Josefa Vajsa. Njegovo mesto naj bi sicer zasedel Dragutin Parić, a je pred začetkom delovanja Akademije umrl. 

Staroslovanska akademija si je prizadevala za izdajo staroslovanskega misala, brevirja in Svetega pisma, a načrta niso zmogli izpeljati. Kljub temu so z rednim izdajanjem raznovrstne tiskovine napravili temeljne korake k cilju. Podpisali so se pod osem staroslovanskih rekonstrukcij svetopisemskih knjig (JobRutaPridigarJoelOzejHabakukSofonija – Agej in Zaharija – Malahija), rimsko-slovanske večernice v ljudskem jeziku, drugo izdajo Parčićevega Misala, zgodovino glagoljaštva Fontes historici liturgiae glagolitico-romanae Luke Jelića, knjigo strokovnega sodalavca Josefa Vajsa Memoria liturgiae in Diocesi Auxerensi, vadnico staroslovanskega jezika, strokovno glasilo Vjestnik, knjižno zbirko Glagolitica itd. Bogat opus je ustanova dopolnjevala do priključitve Hrvaški bogoslovni akademiji v Zagrebu leta 1927. Danes lahko za njenega naslednika štejemo po drugi svetovni vojni ustanovljen Staroslovanski zavod Svetozar Ritig v Zagrebu.

Molitev k Mahniču. Foto (c): Tino Mamić

Ustanovili so celo svojo tiskarno

Z intenzivnim delom Akademije se je dodatno uveljavila še druga, sicer starejša, od leta 1899 delujoča škofijska institucija, tiskarna Kurykta, poimenovana po starem nazivu za otok Krk. Ker je bila preskrbljena tako z latiničnimi kakor s ciriličnimi in glagolskimi črkami, je prevzela tiskanje glagolskih knjig. Poleg publikacij, pripravljenih pod okriljem Staroslovanske akademije, so na njenih stavnicah sestavljali besedila revij Hrvatska straža in Pučki prijatelj. Zasluge zanji prav tako nosi škof Anton Mahnič.

Razmislek o prizadevanjih Antona Mahniča za rešitev vprašanja o statusu glagolskega bogoslužja v škofiji Krk kaže na škofov izreden čut za pravičnost tako v smislu pravnih, Cerkvenih določil, kakor v luči odnosa do hrvaške tradicije in domačega človeka. Taka podoba hkrati potrjuje splošno uveljavljeno podobo načelnega in odločnega človeka, a jo v točki neodprtosti za dejstva, pravico in svobodo, torej ideološke ozkosti, prav tako zlahka tudi ovrže oziroma prevprašuje njeno »problematičnost«.

Portret škofa, ki visi v škofijski palači na Krku.

Zdi se, da bi ob 100. obletnici smrti veljalo širše spoznati Mahničevo delo in  vzpostaviti celovito sliko o vsestranskosti, daljnosežnosti in aktualnosti njegovega uma. Morda so dobre priložnosti skoraj sveže izdana Mahničeva estetika in literarna kritika Iva Keržeta (2019), nekoliko starejši zbornik Mahničev simpozij v Rimu (1990), priložnostne časopisne in revijalne objave, praznovanje Mahničeve obletnice na rožnovensko nedeljo v Štanjelu (4. oktobra 2020), načrtovan mednarodni znanstveni simpozij v Krku (12. decembra 2020), obisk njegovega groba v krški stolnici ali pregled spletne strani, pripravljene za obeležitev 100-letnice škofove smrti (http://biskupijakrk.hr/mahnic100/).

Ne spreglejte
Naloži več