Nedelja Kristusa Kralja: Pridite, blagoslovljeni

Bogoslužje nedelje Kristusa Kralja, kot zadnje nedelje v cerkvenem letu, nas hkrati opozarja tudi na nekakšen obračun z Nebeškim sodnikom ob koncu sveta, pa tudi ob koncu našega zemeljskega bivanja. Ampak bodimo pozorni, Nebeški sodnik ne sodi po naših merilih in merilih svetnih sodnikov. Ampak, pojdimo po vrsti. 

Prejšnje nedelje smo o Božjem kraljestvu govorili kot o radostni in konstitutivni resničnosti brezplačnega in nezasluženega daru, ki ga je treba sprejeti (pravzaprav) z veseljem in hvaležnostjo, vključuje pa tudi naše sodelovanje in našo zavezanost k aktivni budnosti. Kraljestvo je v resnici že prisotno, v svoje življenje sem »pripeljal« Jezusa Božjega Sina in se oblikoval v njegovih besedah, njegovih naukih in njegovih delih. Vendar je to resničnost, ki se bo dokončno izpolnila v prihodnosti, ko se bo Gospod vrnil v slavi, da bo vsakega nagradil po svojih dejanjih. Sedanja resničnost torej, vendar v neprekinjenem in postopnem oblikovanju tudi z našim ustvarjalnim in voljnim sodelovanjem. V resnici je kralj vsakemu podelil karizme in lastnosti, ki jih je bilo treba izkoristiti, darove prejemati in deliti z drugimi, to so vznemirljive posebne pravice za komuniciranje in množenje, kot so talenti, omenjeni v priliki iz prejšnjega tedna, ki jih moramo izkoristiti za prejem nagrade, sodelovati “v veselju kralja vesoljstva” (Mt 25, 21. 23) ali pa se iz tega veselja izključiti s tem, da prejmemo žalostno dokončno obsodbo za sedanje življenje in za večnost. 

Kaj vodi v nebesa

Katera dela prinašajo Božje kraljestvo in ki si zaslužijo “nagrado” za sodelovanje v Gospodstvu in v slavi samega Gospoda? Iz česa je sestavljeno Božje kraljestvo? Dejanja samega Jezusa to zelo podrobno potrjujejo: to so dela usmiljenja, pravičnosti, miru in ljubezni; dela, ki kažejo veselje do pripadnosti svetu, ki se je obnovil z Gospodovim prihodom, ko drugim ugasne dvom, da smo tudi sami obdarjeni z neizrekljivo slavo, ki ni od tega sveta, ampak je vstopila v ta svet, namreč ta hrepeneča resnica, ki je Resnica bomo rekli v »dobrodelne namene«. Božje kraljestvo je v današnjih Jezusovih naukih opisano preveč konkretno in lapidarno, da bi ga lahko dojemali v dvoumnem smislu: nahraniti lačne, napojitii žejne, obleči gole, obiskati bolne in zaprte. K tem delom usmiljenja lahko dodamo še druge bolj duhovne narave, na primer poučevanje nevednih, svetovanje dvomljivim, prinašati tolažbo žalostnim, potrpežljivim prenašanjem težav …. 

Vsi elementi konkretne Kristusove pedagogike, ki ne puščajo prostora za subtilne odmike od sklepanja, ki ne dopuščajo izjem: brez poseganja v previdnost in previdnost do vseh, jih je treba neizprosno izvajati. Skupaj s spodbujanjem pravičnosti, solidarnosti, prizadevanja za mir, krotkostjo in revščino duha, predstavljajo temeljne elemente Božjega kraljestva kot resnične in nesporne resničnosti, vse karizme in osebne lastnosti pa navsezadnje zadevajo njih same ker ustvarjajo in pustijo neizbrisen pečat. Vse to je razloženo z dejstvom, da je Jezus Kristus, ki je skupaj z Očetom in Svetim Duhom Bog od vekomaj, čeprav je nepopustljiv in absolutni gospodar zgodovine in stvarnosti bitij in čeprav je v središču stvarjenja, stoletij in časov, pa tudi začetek in konec vseh stvari (Kol 1, 18; Raz. 22, 13), ne mara gospodovati nad deli, ki jih je ustvaril, in še zdaleč ne izvaja absolutne in prisilne moči, ki se nalaga ljudem kot ustvarjenih bitji. 

Kralj, ki je kot pastir

Že Ezekiel (prvo branje) napoveduje prihod univerzalnega kralja, ki ga je ljudstvo čakalo, torej kralja, ki ne zlorablja žezla, oblasti torej, da bi prevladoval nad množicami v sebične ali predrzne namene, temveč skrbnega pastirja, ki želi nahraniti svoje ovce, da jih vodi na sončne in zdrave pašnike: skrbni in dobrohotni univerzalni pastir, ki skrbi za vsak najmanjši element črede in se sprehaja po istih stopnicah kot svoje ovce. Nasprotno, on je tisti, ki kljub temu, da je učitelj, stoji med vsemi kot tisti, ki služi in na tem temelji svojo pedagogiko kraljestva: »Kralji narodov jim vladajo, tisti, ki imajo nad njimi moč, pa se imenujejo dobrotniki. Vendar za vas morda ni tako, toda kdor je med vami največji, lahko  postane takšen kot najmanjši in kdor vlada kot tisti, ki služi. « (prim. Lk 22, 26 – 27). Koncept, ki bi ga danes opredelili za nezaslišanega, ker »revolucionarno« spreminja tudi sam koncept avtoritete, pri čemer se to prepoznava v službi in samoodpovedi, ne pa v hegemoniji in imperializmu, in v ponižnosti ter kot prvi pogoj najde ustrezen odnos z ljudi. Vsak je odgovoren za vse ostale, ima občutljivo vlogo, zaradi katere je odgovoren za vsakega človeka in vsako situacijo, njegov položaj pa vključuje tudi posebno vlogo bližine tistim, ki so “majhni”. Tisti, ki vlada torej, je tisti, ki služi več kot vsi drugi. Jezus Sin človekov, ki je prišel služiti in mu ne bo treba služiti (Mk 10,45), razkrije amega sebe kot skrbnega pastirja, za katerega je vsaka glava črede dragocena, edinstvena in neponovljiva. Sam dokazuje odnos pravega kralja, ki se postavi v službo tudi najbolj ogroženim ovcam, ki se sklanjajo k ponižnim, revnim in gobavim, da se jim kot služeči Kralj postavi v isto raven, ko skrbi za njihove moralne in materialne potrebe, zato ker v svoji pozornosti in razpoložljivosti nikogar ne diskriminira in nikogar ne privilegira, razen najmanjših in izključenih. 

Kralj na križu

Iz njegovih del je torej razvidno, da je njegovo kraljestvo absolutna razsežnost ljubezni, pravičnosti in miru, ki išče interese drugih, ki se bolj veselijo dajanja kot prejemanja. Skratka, Jezus je kralj, kolikor ljubi, in kljub temu, da ima v rokah celo vesolje, ponazarja povsem drugačno pojmovanje kraljestva, kot smo ga običajno vajeni. Vrhunec ima v skrajni žrtvi, ki jo Jezus daje zase kot odkupnino za vse, ki jo zaznamuje krvava trnova krona, ki izraža zaupanje in resnično identiteto Kraljestva, torej vsestranske ljubezni do vseh nas. Ker je križ ravno dokončna resničnost Kristusovega kraljestva, les, na katerem cveti judovski kralj, ko pride pričevat resnico (Jn 18,37), saj je on sam Resnica in Življenje. Gre za transcendentnega Boga, ki se pooseblja samo s pretirano ljubeznijo, ker ima v srcu odrešenje in odrešenje človeka in izpolni vsa naša pričakovanja o absolutnem, tako da naredi to absolutno in oddaljeno na doseg roke. Ni naključje, da se pojem “kralj” za Jezusa nanaša skoraj izključno na križanje, ko je njegova kvalifikacija kot judovskega kralja za nasprotnike razlog za obsojanje in posmeh, medtem ko hkrati utemeljuje, da kraljestvo ni od tega sveta. 

Posledično v Jezusovih besedah najdemo razsežnost res idealne vlade pravičnega in uravnoteženega političnega sistema, ki mora izključiti kakršnokoli konotacijo tiranije in demagogije ter se izogniti krivicam in socialni diskriminaciji, da bi zagotovili skupno dobro in interese vseh, zlasti najšibkejših in najbolj potrebnih, kar postane cilj, ki naj bi mu sledil vsak narod in vsak politični sistem. Žal temu seveda zdaleč ni tako, ker ne sledimo milosti, ne sledimo navdihom Sv. Duha in smo še vedo gluhi, nemi in slepi, gledamo pa ne vidimo, poslušamo a ne slišimo, se gledamo kot v ogledalu in se predstavljamo kot edino zveličavne in celo pametne in modre. 

Še enkrat, praznik Kristusa Kralja se odziva na najbolj univerzalna človeška upanja in nam zagotavlja, da krivica in zlo nimata zadnje besede. Ko se Sin človekov “vrne na zmeljo”nas ne bo vprašal, koliko sveč smo prižgali, koliko verskih praks smo postavili ali na koliko romanjih smo sodelovali, ampak koliko smo ljubili svojega bližnjega, pa še tudi ta ljubezen bo prečiščena z ognjem Duha, ki bo “zažgala” bolni del naše sebičnosti, ki jo nosimo v sebi. Pred Božje obličje bomo po zasluženju neizčrpne “Ljubezni na križu Kalvarije” in oltarjih vsega sveta prišli s svojimi dobrimi deli do bližnjega.

Ne spreglejte
Naloži več