Rapalska pogodba, fašistično nasilje in »etnična melioracija« bivše julijske krajine

Milan Gregorič

Stoletnica Rapalske pogodbe in pravkaršnji izid slovenskega prevoda knjige tržaškega razumnika in publicista Paola G. Parovela Izbrisana identiteta (Trst, 1985), nas silijo, da se nekoliko zamislimo nad dogajanji v preteklosti.

Knjiga je izšla v samozaložbi Zlatana Čoka, prevedla sta jo Matjaž Čok in Lucijan Pelicon, spremno besedilo pa je prispeval prof. dr. Jože Pirjevec. Knjiga obravnava nasilje fašizma v bivši Julijski Krajini (JK), to je Primorski, Istri in Kvarnerju, s poudarkom na poitalijančevanju priimkov in imen ter krajevnih imen v obdobju 1919-1945, ter prinaša poimenske podatke za 5.300 primerov poitalijančenih imen z uradnimi odloki vred.

Zarodki zla na stičišču romanskega in slovanskega sveta 

Prvi zarodki zla na stičišču med romanskim in slovanskim svetom (Gorica, Trst, Istra, Kvarner) so se začeli že sredi 19. stoletja z ustanovitvijo Kraljevine Italije (1861) in vzponom gibanja »Italija irredenta«, ki je, prvotno, upravičeno pozivalo k boju za še »neodrešena« italijanska ozemlja pod Avstro-Ogrsko, kasneje pa tudi za priključitev k Italiji še drugih sosednih, večnarodnostnih ali celo neitalijanskih vzhodnih ozemelj. V svojem zmotnem prepričanju, da gre pri Slovencih in Hrvatih za brezoblične plemenske množice, ki naj bi se same od sebe asimilirale v Italijane, so ideologi iredentizma začeli ustanavljati svoja društva ter gospodarska in finančna združenja tudi izven Kraljevine Italije z namenom, da bi prek raznarodovanja, razlaščanja ter odkupovanja zemlje, ustvarili pogoje za postopen prodor Italije. Kar jim je potem z Rapalsko pogodbo tudi uspelo. Asimilacijski pritiski so bili že tedaj tako siloviti, da se je ob koncu 19. stoletja ob nje javno spotaknil celo tržaški škof Juraj Dobrila s svojim vizionarskim opozorilom, da se bodo nekega dne »Slovani v Istri  dvignili na način, ki ne bo ugoden za Italijane«. Kar se je med drugo svetovno vojno tudi zgodilo in pripomoglo k tragičnemu povojnemu eksodusu. Italija je namreč vstopila v drugo svetovno vojno kot nevtralna država, a je s tajnim Londonskim sporazumom iz leta 1915, »svojo nevtralnost prodala v zameno za strateške meje na Alpah in v našem prostoru« (J. Pirjevec). Po vojni je tako izbarantana ozemlja zasedla in si jih z Rapalsko pogodbo, sklenjeno s Kraljevino SHS (1918), tudi priključila. Etnično čiščenje se je potem z nastopom fašizma, kljub nasprotnim obljubam italijanskih oblasti, stopnjevalo do grozljivosti, o čemer Slovenija še danes premalo ve, ter je med drugo svetovno vojno oplazilo tudi ljubljansko pokrajino, vendar v milejši obliki in le za nekaj let, ker se je septembra 1943 fašizem sesul sam vase.

Brutalne razsežnosti fašističnega nasilja in »etnične melioracije« bivše JK

Naj navedem le nekaj suhoparnih dejstev, pri čemer se bom omejil v glavnem na Primorsko, s tem da velja povedano podobno tudi za Istro in Kvarner. Požig Narodnega doma v Trstu (1920), ko fašizem še ni bil na oblasti, predstavlja grozljiv začetek fašističnega terorja. Na kar so fašistične škvadre, ob tihi toleranci italijanskih oblasti, nadaljevale s požiganjem šol, knjižnic, sedežev kulturnih, športnih, političnih ter celo verskih ustanov. Vsega okrog 120 požigov, tudi v mojem rojstnem kraju Dekani. Izvajali so kaznovalne pohode po vaseh, grozili ljudem, jih pretepali in tudi morili. Sprejet je bil sveženj raznarodovalnih odlokov kot npr.: prepoved uporabe slovenskega jezika v javnosti (1920), Gentilijeva reforma (1923), ki je ukinila vse slovenske šole, izvršene so bile čistke v javnih uradih (1924), ukinjen je bil slovenski tisk (1927), sprejet je bil odlok o prepovedi dajanja neitalijanskih imen novorojencem itn. Dogajanje je spremljalo preganjanje intelektualcev, učiteljev, duhovnikov in celo nepokornih škofov,  (Frančišek Borgia Sedej, Andrej Karlin). Na zasedena ozemlja so oblasti pritiskale z visokimi davki, kar je uničevalo domačo posest in omogočalo ceneno polaščanje njene zemlje in drugih nepremičnin prek dražb. Stekel je temeljit proces poitalijančevanja imen in priimkov ter krajevnih imen, ki je »na dragocenem področju Evrope, kjer se stikajo Latini, Slovani in Germani, izbrisal stoletja naravno oblikovano večnarodnostno identiteto« (Paolo G. Parovel). Uradno so bili Izbrisani celo rodovni sledovi znotraj družin. 

Nekaj posledic fašističnega nasilja in »etnične melioracije« 

Po verodostojnih zgodovinskih podatkih je v dolgotrajnem kapilarnem eksodusu zapustilo JK prek 100.000 Slovencev  in Hrvatov, ki so se zatekli predvsem v Kraljevino Jugoslavijo, v posamezne evropske države in v Argentino. Hkrati je bilo v dveh desetletjih italijanskega upravljanja naseljenih v bivši JK podobno število Italijanov iz notranjosti Italije. Brutalno nasilje je rodilo upor, najprej s Tigrom, čemur je sledila ustanovitev posebnih sodišč s smrtnimi obsodbami (Bazovica, Opensko strelišče, rimski zapori Regina Coeli…) in obsodbami na dolgoletne zaporne kazni. In nato z NOB-jem med vojno, ki je pustila za seboj ogromne žrtve, zloglasna taborišča in veliko pustošenje. Po vojni pa je sledil obračun za prestano gorje, pospremljen z novim nastajajočim, surovim revolucionarnim nasiljem. Tudi na tleh JK, kar je končalo s tragičnim eksodusom okrog 250.000 prebivalcev, pretežno Italijanov, pa tudi okrog 5.000 Slovencev in še več Hrvatov, ki so po določbah mednarodnih sporazumov (pariška Mirovna pogodba 1947 in Londonski memorandum 1954) optirali za Italijo.

Posledice tega nasilja so se zavlekle tudi še v povojni čas. Jugoslavija je takoj po vojni na svojem ozemlju vrnila prebivalcem JK izvirne priimke in imena ter izvirna imena krajev. Onstran meje je zavezniška uprava za krajše obdobje omogočila brezplačno vračanje izvirnih imen, kasneje pa se je to izvajalo na zahtevo posameznika in je bilo povezano s stroški. Poleg tega so italijanske obmejne oblasti, kjer je vedrila agresivna italijanska desnica, to vračanje ovirale, kar je ljudi utrujalo in odvračalo od teh postopkov. Še več, optantom slovenskega in hrvaškega rodu, ki so optirali s svojimi vrnjenimi izvirnimi imeni priimki, so ob registraciji v Italiji ponovno vsiljevali italijanska imena. Fašistični odlok o prepovedi dajanja neitalijanskih imen novorojencem pa je bil npr. ukinjen šele leta 1967. Tako je še danes prek meje veliko število ljudi, ki uradno še vedno nosijo svoje popačene italijanske priimke in imena.  

EU kot nov, enkraten zgodovinski mirovniški projekt in veliko upanje evropske celine

Na vprašanje, ali smo se iz tega velikega zla kaj naučili, ni enoznačnega odgovora. Zadnja balkanska morija in številna vojna žarišča na obrobju in v sosedstvu evropske celine (Kavkaz, Bližnji vzhod, Magreb, Afriški rog idr.) nas opozarjajo, da svet še ni imun pred virusom nasilja. V zahodnem delu Evrope pa so v povojnem času, na razvalinah druge svetovne vojne, vizionarski ustanovni očetje EU, pretežno krščanskega porekla (Konrad Adenauer, Alcide de Gasperi, Jean Monet, Robert Shuman idr.), zastavili enkraten zgodovinski mirovniški projekt in to v času, ko so pa rdeči režimi Vzhodne Evrope polnili svoje grozljive gulage z nepreglednim številom političnih nasprotnikov in jih v veliki meri tudi iztrebljali. Projekt, ki ni samo zbudil veliko upanje, ampak je  zahodnemu delu Evrope, ki je v preteklosti vsakih nekaj deset let bredlo iz vojne v vojno, prinesel tričetrt stoletja miru. In, seveda, novo upanje, da je mir mogoč, in z njim tudi civilizirano sožitje, demokracija, vladavina prava in blagostanje.

Ne spreglejte
Naloži več