Pismo iz vojne

Prijatelji in domači me vsak dan sprašujejo, kaj se dogaja v Etiopiji, saj se v slovenskih medijih pojavljajo strašne novice o vojni, ki je izbruhnila pred tremi tedni. Marsikaj sem želela napisati, a so me domačini opozorili, da oblast nadzoruje komunikacijo po telefonu in internetu, zato so odsvetovali informiranje o konkretnih dogodkih.

Strogi nadzor

Na samem severu, kjer vojna dejansko poteka, sicer možnosti telefona in interneta že tri tedne ni. Država na tak način ustavi širjenje uporništva, a upam, da nekaj splošnega lahko napišem brez hujših posledic. Nadzorujejo pa seveda celo državo, predvsem glavno mesto, kjer živijo pripadniki vseh plemen skupaj. In zato moramo biti previdni, ko se komuniciramo.

Pošiljanje določenih besed po mailu, Facebooku in WhatsAppp namreč vzbudi sum, da nekdo kaj načrtuje z nekom… Pregledujejo tudi vsa zasebna bivališča, posebej stanovanjske bloke, kjer živi več ljudi, ter popisujejo ljudi – predvsem jih zanima, če je kdo pripadnik severnega plemena (imen raje ne izgovarjam).

Na cestah v Adis Abebi je veliko kontrolnih točk, kjer pregledujejo avtomobile, avtobuse, potnike… In na tak način so našli ogromno nevarnih stvari, ki bi lahko povzročile veliko škode: raznoliko orožje in denar v namen podpori uporniški stranki. Redno slišimo tudi helikopterje nad seboj.

Opozorili so me, da naj se tudi z ljudmi ne pogovarjam preveč o tem, še posebej da ne izrekam mnenja o tej ali oni strani, ker nikoli ne veš, kam kdo spada, pripada, pomaga… Mnogokje, tudi k nam, so na podlagi govoric prišli v kontrolo, ki res ni prijetna. Ustrahovanje je v naravi vsake vojske, si predstavljam. Beremo, da so vladne čete za varovanje miru in reda, pripravljene iti do konca, predvsem z nasiljem. Diplomacija je odpovedala že davno, ko so severnjake opozarjali in se pogajali… a želja po prevladi, dolgoletne napetosti in konflikti, in še marsikaj, je prevladalo, in nobena stran ne popusti.

Begunci, nevarnost, da se vojna razširi

Desettisoče ljudi je že zbežalo čez mejo, da zavarujejo življenje, za število mrtvih se ne ve, a številke so visoke. Gmotno razdejanje tudi, a točne podatke je nemogoče dobiti zaradi zablokirane komunikacije in vsakega prometa. Sever je obkoljen s tanki in vojsko, mesta so opustošena. Rakete so letele tudi v sosednjo državo Eritrejo in sosednjo pokrajino tu, z namenom, da vojno razširijo po celi državi. K sreči preostanek države vztraja v miru in ne širijo nasilja z reagiranjem na provokacije. Kljub ogromni raznolikosti so si enotni v podpori vladi in združeni pod eno stranko, ki jo je premier pred kratkim imenoval z namenom poenotenja. Uporniki se seveda ne pridružujejo in boj bo šel krvavo do konca.

Takšni situaciji navadno sledi še drug kriminal, predvsem tatvine. En sobrat nam je uspel poslati sporočilo preko ne-vem-kakšnega satelita in napisal, kako grozno je. Dobesedno lačni so. Prekinjena je dobava elektrike, vode, goriva, trgovine so bodisi prazne ali pa so cene stokrat večje, tako da ljudje nimajo več niti osnovnih živil. Tako kot cestni promet je zablokiran tudi bančni promet, tako da iz naše pisarne niti ne moremo poslati pomoči, ki jo nujno potrebujejo.

Otroci ne morejo do pomoči

Misijonska pisarna ima več kot sto otrok v programu botrstva prav iz te regije in jim novembrskega botrstva nismo mogli poslati. Zares upam, da bo to kmalu možno. Potreba po pomoči pa bo, tako kot cene, sedaj še stokrat večja. Ljudje so ostali brez domov. Ko se vrnejo z bega, ne bodo imeli kje bivati. Res, katastrofa v vseh pomenih. Za pomoč sem prosila že zaradi pandemije, ki tukaj vztraja že od marca in povzroča mnogo škode predvsem revnim ljudem, ki so sedaj še revnejši. Kako pa se bomo lotili pomoči revežem na severu, kjer je res katastrofa v vseh pomenih in zame nepojmljivo?

Medtem ko vsak dan molimo, da bo najprej mir, že razmišljamo o posledicah razdejanja zadnjih tednov in začenjamo zbirati sredstva. V upanju, da jih bomo lahko kmalu tudi dostavili. Veliko mojih znancev ima severne korenine, in imajo veliko sorodnikov tam doma. In ne vedo, ali so živi, ali so med begunci, ali so morali med vojake… Človek je ogrožen v svojem bitju le zato, ker tam biva. Ne glede na prepričanje ali na politično pripadnost. Vsi so nastradali. Ko mi to pripovedujejo, niti ne vem, kako izraziti sočutje, ki ga čutim zelo globoko. Globoka vera in nenehno obračanje k Bogu in Mariji jih zelo tolaži, upanja ne izgubijo. A vseeno rečejo: »Le kaj nas bo še doletelo letos? Bolezen, vojna, revščina, lakota…«

Tolaži me, da sem vsaj tukaj, z njimi. Da delam, kar je potrebno. Predvsem da pomagam našim otrokom , da te težke čase koristno in varno preživijo. S 60-timi otroki res ni časa in energije skrbeti za težave cele države, vojna na severu je namreč več kot tisoč kilometrov daleč. A ko vsak teden pridem v inšpektorialno pisarno, kjer skušam pomagati otrokom in revnim po vsej državi, realnost pride tudi do mene.

Hvaležni slovenskim srcem

Ne najdem besed, s katerimi bi spet prosila pomoč, a vem, da radodarnost in solidarnost najde pot v slovenska srca. Upam, da bo svet priskočil na pomoč, kljub vsem težavam, ki jih imajo države vsepovsod že tako. Ampak tale situacija tu je res srce-parajoča, verjemite.

PRIPIS UREDNIŠTVA

Uredništvo Vipavske je hvaležno Poloni Dominik, da pri svojem delu najde čas za pisma, ki jih objavljamo. Bralce pa vabimo, da po svoji moči pomagate Poloni in sodelavcem, ki šolajo in vzgajajo bredomne otroke. Svoj dar lahko nakažete na

TRR SI56 0201 4005 1368 933,

koda namena CHAR,

namen nakazila POLONA DOMINIK,

referenca SI00 279701

Denar v Etiopijo bo brez vsake provizije nakazalo MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE, Kristanova 1, 1000 Ljubljana

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več