“Vi nid tajm,” je glasno zažgolela
Leni, ko šla mimo je kasarne,
rekla to iz duše radodarne
je vojakom, zanje čas si vzeta.
Ti pogleda niso namenili
ženski na ograje drugi strani,
jih zanimala kot sneg je lani,
so le čez svoj položaj bentili.
Čez zašite stare uniforme,
in obleke čisto zasmradele,
pa čez puške skrajno zarjavele,
čez povožene že zdavnaj norme.
Leni paradirala je mimo,
jim obljubljala je vse mogoče,
češ saj nekateri ste za vroče,
me, če hočemo, prav vse storimo.
“Vi nid mor tajm,” je bila obljuba
sprehajalke tam na drugi strani
te ograje, ki jo vojska brani,
čista časa je bila izguba.
Nek vojak na te ograje strani
končno se je zganil, fant ni hlinil,
skoz zobe ji je resnico zinil:
“Spelji stran se, ju nid ounli mani.”
