Upokojenec postal bom kmalu,
šestdeset jih namreč zdaj že štejem,
prav nič se ob misli tej ne grejem,
da tedaj kot trska bom na tnalu.
Zmeraj sem skrbel za penzioniste,
vedno to, nič drugega vodilo
ni me, ko prejemal sem darilo,
v roke prej umite, skrbno čiste.
Kul ne bo, kot temu mladež pravi,
težka bo, težko mi bo zdržati,
tisoč evrov, no, dva tisoč dati
zgolj na stran, a le, če bomo zdravi.
Kdor me srečal bo, me bo prezrl,
revež bom, od hudega poparjen,
od usode res grdo udarjen,
bo, kot da sem zdavnaj že umrl.
Kul? Lepo vas prosim, bo prav vroče,
se potil bom od sramu, vročica
strašno mi udarjala bo v lica,
po obrazu skrajno bo pekoče.
Rekli bodo, tale onečasti
scela sebe in še vso družino,
tale nam je znižal pokojnino,
ta hlasta ubožec po oblasti.
Kaj me briga moja pokojnina,
upokojenec postal bom kmalu
in kot krpa večno bom na tnalu,
da pokvarjen sem kot podkupnina.
