Naša tokratna sogovornica Vera Pirc je najstarejša članica Rudarsko muzejskega etnološkega društva Srečno Zagorje. V dobri poldrugi uri se je sprehodila skozi svoje zanimivo življenje, ki se je začelo avgusta leta 1933 v vasi Novi Kot blizu hrvaške meje na Notranjskem. Njena mati je imela s prvim partnerjem sina. Žal je oče mamo in otroka zapustil in odšel v Ameriko. Postala je nezakonska mati, kar je bilo v tistih časih težko. Nikoli več ni slišala za očeta svojega sina.
Kasneje se je Verina mati poročila. Z možem sta imela tri hčera, med njimi Vero, in sina. Slišali boste, da vsi z zelo zgovornimi imeni. Žal je Verin oče leta 1937 nesrečno umrl. Njena mama Frančiška je z odraslim sinom, ki je bil že na svojem in štirimi majhnimi otroki spet ostala sama. V skromnih razmerah na kmetiji so dočakali 2.svetovno vojno. V oddaji (in tudi v svojih spominih je zapisala) je Vera Pirc, rojena Cimprič, povedala: Vznemirila me je nova beseda vojna. Le kaj pomeni, kaj je to? Pomislila sem na volno. To je toplo, mehko, prijetno. Kmalu sem spoznala, da ni prijetno. Vojna je vse prej kaj drugega. Mama je bila vznemirjena. Starejši brat se je odpravljal v gozd k partizanom.“ Tudi za njega jo je bilo strah, saj je njena mati povedala, da partizani spijo pod smrekami. V nadaljevanju nam je povedala, kako se spominja prvih mesecev vojne, ko so jim okupatorji požgali hišo in jih kmalu zaradi izdaje domačina, ki je sodeloval z Italijani, poslali v koncentracijsko taborišče Treviso. „Preplašene so nas spustili med zidane barake obdane s skalami in žico. Lačni smo se ozirali po hrani. Oboroženi vojaki so nas razvrščali. Prava zmeda. Držala sem se mame za roko. Kar vsi štirje smo se tiščali k njej. Ona je imela samo dve roki. Premalo za vse. Lovila nas je in božala,“ se spominja lakote, ki je bila naslednja leta njena spremljevalka. Kmalu so jih premestili v koncentracijskega taborišča Gonars, kjer so živeli še ob večjem pomanjkanju.
Tudi njena skrbna mati Frančiška, ki je bila zelo verna, je hudo zbolela. „Postajala je slaba. Na pograd smo navezali ruto, da se je lahko obračala. Pa so jo morali odpeljati v ambulanto. Jokali smo. Moja sestra je hodila na obiske. Vsak dan je bila bolj žalostna, ker mama ni jedla. Pa smo jo šli vsi obiskat. Povedala nam je, da je sanjala Marijo, ki ji je govorila, da bo tri dni med živimi in mrtvimi. Jokali smo in jo prosili naj je, da ne bomo sirote. Čez tri dni nam je raznašalec čaja povedal, da mama spet pije. Kako smo bili srečni. Mama se je vrnila v našo barako. Otroci smo skrbeli, da je jedla. Postajala je vedno boljša. Okrevala je,“ se spominja in pove, da njena mati nikoli ni izgubila upanja.
Vedno je svoje otroke tolažila. Lakoto so pogosto premagovali z molitvijo, med katero so vsaj za nekaj časa pozabili na hrano. Kasneje so se znašli še enkrat v Trevisu in se po posredovanju škofa Rožmana vrnili domov. Kaj vse se je dogajalo do konca vojne, si lahko prisluhnete v nadaljevanju, ko je povedala tudi, kako se je izšolala za vzgojiteljico in kasneje za učiteljico. V obeh poklicih je na Lokah in v Zagorju zapustila velik pečat. Tudi s svojim prostovoljnim delom. Tu v Zasavju, med knapi, si je z Janezom Pircem ustvarila tudi družina. Zdaj že s pokojnim Janezom imata dve hčerki, starejšo Ireno in mlajšo Tatjano Pirc, ki je med najbolj prepoznavnimi radijskimi urednicami in novinarkami pri nas. Tako kot njeno otroško okolje, sta ji tudi Zasavje in knapovšna zlezli pod kožo. Več pa si lahko ogledate ob spremljanju oddaje.
Oddajo si lahko ogledate tule: KLIK.
