To nedeljsko bogoslužje ponovno predlaga prolog Janezovega evangelija, slovesno razglašen pri tretji maši na božični dan. To čudovito besedilo v obliki himne izraža skrivnost učlovečenja, ki so jo oznanjevali očividci, apostoli, zlasti Janez, ki je, kot pravi sv. Kromatij iz Ogleja: “bil najmlajši od vseh Gospodovih učencev ; po starosti najmlajši, a po veri že star ».
Dvig nad zgodovino
Ko beremo: “Na začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Na začetku je bil pri Bogu”, se evangelist – tradicionalno v primerjavi z orlom – dvigne nad zgodovino človeški pogled v božje globine; kmalu pa se po svojem Učitelju vrne v zemeljsko dimenzijo, rekoč: “In Beseda je postala meso”. Beseda je, pravi J. Ratzinger, “živa resničnost: Bog, ki … se sporazumeva tako, da postaja človek”. Janez pravzaprav potrjuje: »prišel je prebivati med nami; in razmišljali smo o njegovi slavi ». “On – komentira sveti Leon Veliki – se je spustil, da je prevzel ponižnost našega stanja, ne da bi zmanjšal njegovo veličanstvo.”
Po besedah svetega Avguština naj bodo te besede napisane z zlatimi črkami na pročelju vsake cerkve. No, Logos, Beseda, Božja Beseda so postali meso, človek, človeška oseba, kot smo mi. Neskončno je postalo končno, nevidno je postalo občutljivo. Božja beseda je torej vstopila v naše človeštvo, postala je predmet zgodovine, dejavna vloga v človeških zadevah.
Beseda “meso” prav tako nakazuje, da se je Jezus odločil za ponižno predstavitev človeštvu. On, druga oseba Presvete trojice in Božji sin, se je spustil, tako da je bil podoben nam v vsem, razen v grehu. Logos je postal “meso”: to je ista beseda (sarx), ki jo Janez uporablja za označevanje evharistije (prim. Jn 6,51-52). Ta beseda, ki je postala meso, si je dala rešiti vse nas in od tega mesa imamo veliko čast in privilegij, da se lahko z njo hranimo: »Vzemite, jejte: to je moje telo« (prim. Mt 26,26).
Luč za VSE
Jezus, Božja beseda, je tisti, ki razsvetli vsakega človeka: “Na svet je prišla resnična luč, tista, ki razsvetli vsakega človeka”. Ta luč, ki ji je bil priča Janez Krstnik, postane razodetje pravega Božjega obraza in njegovih načrtov. V Stari zavezi beremo: “Ne boste mogli videti mojega obraza, ker me noben človek ne more videti in ostati živ” (prim. Izl 33,20). To je način, kako izraziti božjo svetost, božjo resnico, ki ne more sprejeti obraza od človeka, sam pa pokaže svojo podobo in se odpove, da se bo spoznal v svoji Besedi. Zato vernik Stare zaveze vztrajno prosi Boga, naj mu pokaže svoj obraz: to je vprašanje Mojzesa (prim. Iz 33, 18), to je priklic psalmista (prim. Ps 43, 3 – Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu. Kdaj bom prišel in se pojavil pred Božjim obličjem? In Ps 63, 3 – »Tako sem v svetišču zrl vate, da bi videl tvojo moč in tvojo slavo”), toda ta obraz se človeku razkrije šele onstran smrti. No, učlovečenje Boga v Jezusu je omogočilo videti njegov obraz že tu na zemlji, tako da je v zaključku prologa evangelist Janez zapisal: “Boga še nihče ni videl: edinorojeni Sin, ki je Bog in je v naročju Očeta, on je tisti, ki ga je razodel «.
To pomeni, da kdor vidi Kristusa, kdor razmišlja o svojem življenju, pozna Očeta, kajti nevidni Bog je v Jezusovem telesu razkril svojo slavo. Kristus Jezus je torej epifanija, manifestacija Boga za ljudi. Janez tudi ugotavlja, da: »V njem je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi; luč sije v temi in tema je ni premagala ». Apostol nam želi povedati, da je ta luč namenjena vzbujanju vere in ločevanju ljudi na vernike in ne-vernike, med tiste, ki se pustijo razsvetliti, in tiste, ki imajo raje temo; toda kdor pozdravi luč, postane Božji otrok: “Tistim, ki so jo sprejeli, pa je dal moč, da postanejo Božji otroci.” In na koncu še enkrat beremo v Prologu: “Od njegove polnosti smo vsi prejeli: milost nad milostjo”. Katero prvo milost smo prejeli? – se vpraša sveti Avguštin in odgovori – “To je vera”. Druga milost je, takoj doda, “večno življenje”.
Judje so bili ponosni, da so lahko rekli, da imajo Boga blizu, tako blizu so bili vsakič, ko so ga priklicali (prim. Dt 4,7: »Kajti kateri véliki narod ima bogove, ki bi mu bili tako blizu, kakor je nam blizu GOSPOD, naš Bog, kadar koli ga kličemo?” Lahko rečemo še veliko več, saj se je Bog, da bi se z nami pogovarjal, prevzel naše meso. V tej skrivnosti utelešenja se Jezus, božja modrost – smo slišali že v prvem branju – spusti med ljudi, dvigne svoj šotor v Jakobu in v celoti deli človeško izkušnjo.
Kristjan, prepoznaj svoje dostojanstvo!”
V drugem branju pa apostol narodov Pavel kristjanom iz Efeza reče, naj se pustijo voditi modrosti, da bi lahko delili življenje Boga, modrost, zaradi katere razumemo, v kakšno upanje smo bili poklicani: »Zato se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, da ga boste spoznali. On naj razsvetlí oči vašega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih” (Ef 6,16). Sveti Leon Veliki pravi: “Kristjan, prepoznaj svoje dostojanstvo!”.
Prosimo Boga Očeta, kralja večne slave, ki nas je v svojem edinorojenem Sinu, ki se je učlovečil, tista modrost, ki jo je Večni pred nastankom sveta izbral in nas ljubil, da nas razsvetli s svojim Svetim Duhom, tako da s sprejemom skrivnosti njegove ljubezni pričakujemo veselje, ki nas čaka kot sinove in dediče kraljestva.
