Sočasno z rojstvom demokracije in neodvisne države se je začel obujati tudi spomin na velikega Primorca in še večjega Slovenca Filipa Terčelja. Včeraj je minilo 75 let od njegove smrti.
Drobni knjižici koprskega Ognjišča izpod peresa Marijana Breclja (1992) so sledili kulturni večeri, simpoziji, verski shodi, diplomske naloge. V Šturjah so ljudje več let bili pravo bitko s takratnim županom, ki se je upiral postavitvi njegovega spomenika. Pravcati ljudski upor se je zgodil in slednjič je bil kip Mirsada Begića postavljen.
Ne kdaj, ampak ali sploh – na oltar
Rodila se je tudi tudi pobuda, da se Terčelju podeli čast oltarja. Koprska škofija je zato na predlog vipavskih duhovnikov, enih podpisanih, pa tudi mnogih nepodpisanih, začela postopek za prvega primorskega svetnika. A neuradno.
V zadnjih letih je vnema, žal, uplahnila. Zakaj, je težko na kratko povzeti. Bi pa bilo dobro na to temo kaj reči tudi v javnosti, najmanj zaradi mnogih ljudi, ki molijo k Terčelju in bi si to zaslužili.
Zato je še toliko pomembneješi izid dragocene knjige Ivana Albrehta z naslovom Filip Terčelj. Zajetna knjiga s 432 stranmi v trdi vezavi (Družina) povzema celotno delo na poti proti beatifikaciji in se poglablja v vse dosedanje vedenje o Terčelju. Hkrati dodaja nove ugotovitve, ki so sad dolgoletnega avtorjevega raziskovalna dela na področju vipavske zgodovine.
Mirno lahko rečemo, da je Terčelj najprej v Šturjah dobil bronast spomenik, zdaj pa še literarni spomenik. Če komu ta izraz ni všeč, naj se spomni, da se isti izraz uporablja tudi za naš najstarejši zapis, brižinski spomeniki, pa čeprav ne gre za nobene kamne…
Ivan Albreht
Ivan Albreht je duhovnik, hkrati pa profesor sociologije in psihologije, ki je v vipavskem semenišču poučeval omenjena predmeta, pa še marsikaterega zraven. Zadnja leta se posveča zgodovini in to v svojem slogu: natančno (pedantno, pravzaprav), poglobljeno in argumentirano.
Vipavska je po njem dobila še četrto zgodovinsko knjigo o preteklosti Vipavske. Zgodovinske orise Dornberka, Ajdovščine in Šturij zaključuje biografija o Terčelju. Albrehtova kvadrologija ni suhoparno zgodovinsko čtivo, ampak ravno obratno. Zato se postavlja tudi vprašanje, zakaj je šele njegova četrta knjiga izšla pri založbi, saj je pred tem vse knjige založil Albreht sam. A to vprašanje je bolj retorično. Da založbe Albrehta doslej niso opazile, namreč veliko pove o samih založbah.
Zanimivo pisanje mu lahko zavidajo tudi najboljši slovenski, ne le zgodovinarji, ampak tudi novinarji in publicisti. Sociolog, psiholog in teolog Albreht je – kot novinar in zgodovinar menda to lahko samokritično napišem – dober zgled slovenskim zgodovinarjem in novinarjem. Napisana je namreč zanimivo, hkrati pa poglobljeno, argumentirano, podkrepljeno z viri in dokazi.
A tu je še dodana vrednost. V svoji četrti knjigi se Albreht pokaže ne le kot dober zgodovinar, ampak tudi kot literat. Besedilo o Terčelju ima namreč tudi leposlovno razsežnost, zaradi katere knjigo beremo malodane kot roman. Umetniška svoboda, ki si jo je vzel, bralca še bolj potegne v knjigo. Zdi se, kot da se vračamo v stare dobre čase, ko so bili zgodovinarji hkrati tudi pisatelji ali celo pesniki. Knjiga je taka kot so bile knjige nekoč in jih zato še danes študentje raje jemljejo v roke kot suhoparna zgodovinska čtiva sodobnih zgodovinarjev. Sovre, pa tudi Kos, sta preprosto nedosegljiva, kljub tolikim novim dognanjem. Igor Grdina je mogoče edina svetla izjema sodobnega »lepega« zgodovinopisja. Brez vsakega pretiravanja lahko Albrehtovo knjigo zaradi žlahtnosti in strokovnosti postavimo na častno mesto v naši zgodovinski knjižnici.
Zdaj bi se kolumna morala končati, saj je bil sklepni stavek napisan. Pa vendar. Pri opisovanju kakršniholi izdelkov velikokrat pogrešam podatek o ceni. Zakaj bi bilo treba tako informacijo vedno iskati po internetu, se sprašujem. Posebej, če je ta razmeroma nizka, slabih 23 evrov.
