Rim: Draghi, suveren sogovornik

Te dni se pozablja, kaj je Draghi rekel leta 2012, ko je moral rešiti evro pred propadom. Bil je lakoničen: “Whatever it takes! Vse bom naredil, kar bo potrebno!” To velja tudi danes za Italijo. Lahko mu in si voščimo srečo in si želimo, da ne bo vse “tisto, kar je potrebno”, preveč boleče!

Jurij Paljk Foto (c): Novi Glas

Medtem ko pišemo, 9. februarja zjutraj, potekajo v Rimu še zadnji pogovori med kandidatom za predsednika nove italijanske vlade in strankami ter predstavniki socialnih partnerjev.

Potem ko je premier Conte moral oditi, za kar ima največ zaslug Renzi, se je italijanski predsednik Sergio Mattarella odločil, da pokliče moža, o katerem se je že pred časom vedelo, da bo moral prevzeti italijansko vlado, in to predvsem zaradi nesposobnosti politikov, ki so doslej vodili vlado.

Mario Draghi je uveljavljeno ime, v bistvu je danes v Italiji edini, v katerem mnogi vidijo rešitelja Italije. V Rimu leta 1947 rojeni Mario Draghi je znani bančnik, akademik in italijanski javni upravitelj, predvsem pa velja za ime, ki je cenjeno v svetu in Evropi, saj je kot predsednik evropske centralne banke poskrbel, da se evropski bančni sistem ni razsul, imajo ga za rešitelja evra, postal je znan kot suveren sogovornik in odličen bančnik.

Draghi je zadevo vzel resno, prvi sklop pogovorov z italijanskimi političnimi strankami je že končal, in to v zgovorni tišini; šele pred drugim sklopom pogovorov je nakazal, kakšna bo njegova “vlada narodne edinosti” , ki jo bodo po zadnjih podatkih podprli vsi, razen desne stranke Mellonijeve in  stranke Fratelli d’Italia. Da ima Draghi jeklene živce, priča dejstvo, da ni niti trznil, ko je videl, kako zdaj tudi Salvinijeva liga in seveda Gibanje petih zvezd v en glas podpirajo njegov program, ki bo slonel na evropski integraciji, urejenem boju proti koronavirusu, atlantski povezavi, zavzemanju za gospodarsko rast, koreniti reformi javne uprave, podaljšanja šolskega urnika in še in še.

Te dni pozabljajo, kaj je Draghi rekel leta 2012, ko je moral rešiti evro pred propadom. Bil je lakoničen: “Whatever it takes! Vse bom naredil, kar bo potrebno!” To velja tudi danes za Italijo.  Lahko mu in si voščimo srečo in si želimo, da ne bo vse “tisto, kar je potrebno”, preveč boleče!

Komentar je uvodnik v zadnjo številko Novega Glasa.
Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več