Moč semena

Na neki župniji sem otrokom pokazal fotografije treh znanih ljudi, ki so na nek način povezane med seboj in tudi s potjo vere. Pokazal sem fotografijo Stephena Hawkinga, znanstvenika priklenjenega na svojem invalidskem vozičku, fotografijo Alda Moroja, italijanskega predsednika upodobljenega med ugrabitvijo t.i. Rdečih brigad, in fotografijo Martina Lutherja Kinga, ki je javno govoril in spodbujal temnopolto generacijo v Ameriki.

Otroci so očitno takoj prepoznali znanstvenika, ki je umrl v starosti 76 let in o katerem so mediji očitno veliko govorili, zagotovot udi v šoli. Nekateri so nejasno prepoznali afriško-ameriškega pastorja Kinga, ki se je v šestdesetih letih v ZDA boril za pravice temnopoltih in katerega umor se je zgodil med protesti. Žal velikega italijanskega državnika nihče ni prepoznal 40 let po ugrabitvi in umoru s strani italijanskih teroristov.

Vprašal sem jih, kaj je skupnega med temi liki in kako bi jim lahko bili zgled glede na njihovo potrditev …

Odlomek evangelija te pete postne nedelje, ki nas pripravlja na velikonočna praznovanja, se začne z nekaterimi Grki, torej po miselnosti daleč od judovskega ljudstva, a želijo videti Jezusa. Obrnejo se na Filipa in Andreja, ki sta med njihovimi imeni grškega izvora morda najbolj pripravljeni posredovati, in prek njih prošnja pride do Jezusa. V teh Grkih lahko zelo dobro vidimo sebe in vse tiste, ki se na nek način sprašujejo o Jezusu, o veri in o Bogu. So moški in ženske v iskanju, na katere Jezus na prvi pogled odgovori čudno in skorajda ni v skladu z vprašanjem, ki ga postavijo. Očitno nas evangelist Janez razume, da se iskanje Jezusa ne konča z oddaljenim in površnim pogledom. Videti Jezusa pomeni priti v stik s celotno osebo in globokim smislom njegovega obstoja. 

Če bi šlo za preprosto površinsko iskanje, bi bilo danes zares nemogoče, da bi “videli” Jezusa. Torej so njegove besede odgovor tudi na nas danes, daleč od tega zgodovinskega konteksta, tako časovno kot kulturno.

Jezus da presenetljiv odgovor in kot predlog za srečanje postavi predse majhno pšenično seme, ki ga naobrača nase. Tako lahko “vidimo” Jezusa in ga predvsem razumemo in živimo, tako da preide s površine naših oči v globino našega srca in našega življenja. Jezus je tisto majhno seme, polno življenja, polno prihodnosti, ki mora zato “izginiti” v zemlji, umreti samemu sebi kot seme, da zraste v rastlino, ki jo vsebuje v sebi. To je Jezus od trenutka, ko se je pojavil kot otrok iz Betlehema. To je Božji Sin, zaprt v meji človeka Jezusa iz Nazareta, ranljivega in smrtnega. 

To je Bog, ki s kretnjami rok, ljubečega pogleda po Jezusovi besedi doseže življenje in srca tistih, ki so najbolj oddaljeni, vstopajoč v globino človeške zemlje. 

Če seme ne umre, je neuporabno za plodno rast. Toda Jezus je natančno pokazal, da je na koncu z globokim vstopom v človeško izkušnjo prišel sad vstajenja. Jezus ga gleda na križu, v najvišjem dejanju življenja iz 

ljubezni in odrekanja vsemu, da bi ljubil. Božja moč je v ljubezni in na križu ta ljubezen postane konkretna in ne ostane le pri besedah. To je ljubezen, ki privlači življenje in postane pot in smer naprej za vsako človeško življenje. To je popolna ljubezen, ljubezen, ki je možna za vse ljudi vseh časov, vsakega jezika, veroizpovedi, kulture in časa. 

Posejano seme in križ postaneta način, kako videti Jezusa, ga videti v našem življenju, v svojih majhnih in vsakdanjih gestah ljubezni. Jezusa vidim pri vseh tistih, ki z ljubeznijo dajejo življenje za bližnjega, so predani izboljšanju sveta, premagovanju vsakršnih ovir in z globokim upanjem v najmanjše potenciale človeškega življenja. Znanstvenik Hawking se je razglasil za globokega ateista, toda 50 let na invalidskem vozičku in skoraj popolnoma negiben je pokazal moč in ljubezen do znanja, ki je navdihnila generacije znanstvenikov in raziskovalcev. Seme znanja, za katerega se je zdelo, da zaradi njegove popolne invalidnosti ni moglo roditi sadov, je rodilo sad. Aldo Moro, veliki katoliški državnik, nam še danes priča, da je vero mogoče živeti tudi v veliki odgovornosti državnika in poltika in da nobeno nasilje na koncu ne more ugasniti dolžnosti delati dobro za vse. To velja tudi za Martina Luthra Kinga, ki sicer ni bil katoličan, vendar je svojo vero v evangelij lahko spremenil v upanje v drugačen svet. Ni se ustavil pred diskriminacijo in je sanjal (“imam sanje”) ali vsem znano “I have a dream”) o drugačnem svetu, ki se je počasi uresničeval in dajal moč temnopoltim Američanom. Moč malega semena ljubezni in dar življenja sta velik Jezusov nauk, ki velja za vse ljudi, verujoče in neverujoče. Bog vsem daje to moč in kaže pot. Na nas je, da vanj verujemo, sejemo, umremo, damo svoje življenje in ne prenehamo upati.
Gospod Jezus, naj bom pšenica, posejana v zemlji in naj bom požet zate. Rad bi ti sledil, kamor koli me boš vodil. Nakloni mi sveže upanje in veselje, da ti bom služil vse dni svojega življenja.

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več