Kučan za samostojnost, ker je to »manjše tveganje«

Srečanja voditeljev vseh šestih republik so se izkazala za račun brez krčmarja. Tako kot Miloševićevi srečanji s Tuđmanom in Kučanom.

Eden od zadnjih poskusov reševanja razpadajoče Jugoslavije so bili sestanki predsednikov vseh šestih republik. V času, ko je kolektivno predsedstvo države postajalo vse bolj razglašeno in učinkovito, so postali močnejše politične figure predsedniki posameznih republik, ki so dejansko že predstavljali suvereno moč vsake zvezne republike. Njihov morebitni dogovor bi zato utegnil ustaviti razpad države. 

Predhodni dvostranski srečanji

Prvo srečanje je bilo v Splitu 28. marca 1991. To je bilo tri dni po razvpitem sestanku dveh predsednikov hrvaškega in srbskega v Karađorđevu v Srbiji. Franjo Tuđman in Slobodan Milošević sta se tam pogovarjala o ozemeljskih sporih med Hrvati, Srbi in Bošnjaki. Po bošnjaških interpretacijah sta se dogovorila za delitev Bosne med Srbijo in Hrvaško. Na sestanku nista predsednika ničesar podpisala, kmalu zatem pa sta se Srbija in Hrvaška znašli v vojni, kar postavlja dvom v obstoj sporazuma. Nekaj podobnega se je zgodilo 24. januarja 1991, ko se je Miloševič sestal s predsednikom predsedstva Slovenije Milanom Kučanom. Kučan je po sestanku izjavil, da Slovenija ne nasprotuje načelu, da vsi Srbi žive v isti državi, kar je bila ideja velike Srbije. To je bilo v nasprotju z vojaškim sporazumom o skupni obrambi med Slovenijo in Hrvaško v primeru agresije JLA, ki je bil podpisan štiri dni pred tem. Tudi ta dva sporazuma se nista izvršila, saj je bila Slovenija kljub Miloševičevi obljubi Kučanu napadena, Hrvaška pa kljub dogovoru takrat ni vstopila v vojno.

Šesterica proti vojni

Srečanje šestih predsednikov v Splitu ni prineslo nobenega napredka. Deklarativno so sicer Milan Kučan, Franjo Tuđman (Hrvaška), Momir Bulatović (Črna Gora), Kiro Gligorov (Makedonija), Alija Izetbegović (Bosna in Hercegovina) in Slobodan Milošević podpisali sporazum, da se bodo o prihodnosti zvezne države pogovarjali brez orožja in demokratično, vendar je to bila le mrtva črka na papirju. Že takrat so namreč Srbi v Kninu, kjer so če poleti 1990 oklicali svojo neodvisno »krajino« povzročali oborožene incidente in postavljali barikade. Bolj zanimiva za javnost je bila tiskovna konferenca, na kateri so novinarji postavljali vprašanja vsem voditeljem. 

Dnevniki: Osamosvojitev kot butalska sol

Predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan je dal nekaj zanimivih izjav, ki ga rišejo v luči ne najbolj naklonjenega slovenski osamosvojitvi. Glede osamosvojitve je dejal, da se le-ta zdi »manjše tveganje«. Nadaljeval pa: »Ne bomo odšli, ne da bi poravnali obveznosti, ki jih imamo do Jugoslavije.« Skepticizem je izrazil tudi časnik Dnevnik, ki je poročal o srečanju in na naslovnici objavil velik naslov »Odhod manjše tveganje?« V komentarju pa je novinarka Vlasta Jalušič zapisala: »S slovensko osamosvojitvijo je tako kot z butalsko soljo. Butalci so jo sejali, ne da bi vedeli, kaj bo pravzaprav zraslo. In na tistem mestu so zrasle koprive.« Časnik Dnevnik je po pričevanju pokojnega Danila Slivnika bil najtesneje povezan s Kučanom, ki se je vsak dan dobival z glavnim urednikom Milanom Medenom. Slivnik trdi, da je bil Kučan junija 1991 v ozadju prepričevanja predsednika vlade Jugoslavije Anteja Markovića, ki je skušal parlamentarno opozicijo prepričati, da bi vrgla aktualno slovensko vlado.  

Šesterica se je sestala še 4. aprila v Beogradu, 11. aprila na Brdu pri Kranju, 18. aprila na makedonskem Ohridu in 29. aprila v Cetinju v Črni Gori. Vseskozi brez konkretnega dogovora.

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več