Faktor: javna razprava v povsem neakustični Sloveniji; javna zahvala Dnevniku

Iskreno sem hvaležen časniku Dnevnik, da pomaga k večji prepoznavnosti Vipavske. Čeprav ima Dnevnik nižjo naklado od Vipavske, je vsaka reklama dobrodošla. Hvala, Dnevnik!

Polpismeni novinarji, ki ne spremljajo nobenih tujih medijev, pa tudi večine slovenskih ne, se samooklicujejo za raziskovalne. Zato je raven javne razprave padla pod vsako mejo. Molotovka vržena v dnevno sobo lokalne političarke je zgodba z dolgo brado. Začela se je z obešenimi lutkami v Mariboru, nadaljevala pa z vsakodnevnimi grožnjami Janezu Janši. Uvod v molotvko je bila zavrnitev povabila levičarskih strank na pogovor o slovenski prihodnosti, ki ga je sklical predsednik Republike. O tem je tekla debata sioči v Faktorju, ko sva bila gosta Aljuša Pertinača dr. Peter Gregoričič in moja malenkost. Ogled oddaje: KLIK.

Precej podobno kot v novinarstvu je tudi v oglaševanju, anketiranju in klipingiranju. Naj to ponazorim samo s konkretnostmi zadnjega tedna.

Kliping je posel, kakovost pa vprašljiva

Prejšnji teden je portal Vipavska eden od prvih objavil novico o obisku premierja Janeza Janše v Ajdovščini pri direktorju BIA Separations dr. Alešu Štrancarju. Vipavska je objavila tudi nekaj informacij o vsebini pogovorov, o katerih ni pisal nihče drug. In objavila sliko z velikansko trobojnico, prvič izobešeno na pročelju podjetja BIA.

Neka ugledna agencija, ki je delala kliping, je citirala dva portala, ki sta vest z Vipavske prepisala, Vipavske pa sploh ni opazila. Pravzaprav to ni čudno. Na brezplačnik Vipavska, ki izhaja v 15.000 izvodih, je naročena samo ena slovenska agencija za kliping.

Gaganje ni govorjenje, zgaganje ni novinarstvo

Prejšnji teden je časnik Dnevnik, ki je bil, kako povedno, v teh dneh pred 30 leti izrazito proti osamosvojitvi, je prejšnji teden pisal, da je vlada financirala časnik Svobodna Vipavska. Kar je laž. Brezplačnik sicer je, za razliko od Dnevnika, svoboden medij, nima pa tega v imenu. Raziskovalni novinar bi to menda lahko pogledal, saj piše na internetu, mar ne? Lahko bi me tudi pisar članka pred objavo poklical in bi mu to povedal. A tega pisarji, ki delajo zgago in to okličejo za novinarstvo, ne počno. Samo pri meni lahko dokažem več deset primerov, ko so kritično in mestoma lažnivo pisali o moji malenkosti, pa me sploh niso vprašali nič ne pred ne po objavi. Če se raca še tako glasno oglaša, pa gaganju še ne moremo reči govorjenje. Delati zgago, pa če je še tako velika, pa tudi ni sinonim za novinarstvo. Zgaganje pač ni novinarstvo, čeprav mnogi trdijo obratno.

Novinarske race

V Dnevniku je bilo zapisanih še nekaj novinarskih rac. Vlada ni nikoli financirala časnika Vipavska, ki ima, mimogrede, višjo naklado od Dnevnika. Je pa brezplačnik Vipavska dobil dva oglasa oglaševalskega podjetja, ki je od države dobilo milijon evrov denarja za oglaševanje. Znesek teh dveh oglasov, ki ga je agencija plačala s precejšno zamudo, je bil 450 evrov. Koliko denarja je ta ista agencija v zadnjih desetletjih plačala Dnevniku, se žal ne bo nikoli izvedelo.

Kdor me pozna ve, da se me ne da podkupiti z nobenim denarjem. Kdor je povprečno inteligenten pa tudi ve, da se v Sloveniji s 450 evri ne da podkupiti nobenega medija. Pisanje Dnevnika je zato smešno. Sam sem sicer hvaležen za njih pisanje, kljub mizerni nakladi, ker časnik berejo mnogi strici iz ozadja. Tako so izvedeli zame in za moj projekt. Verjamejo Dnevniku itak tudi strici iz ozadja ne. Zato samo upam, da bodo še kdaj kaj pisali o meni. Novinarske race delajo škodo predvsem njim, Vipavski pa večajo prepoznavnost.

Velika zastava na pročelju stavbe BIA Separations v Ajdovščini, ki je ni opazil nihče, razen Vipavske.
Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več