Četrta velikonočna nedelja je klic Dobrega pastirja in je tradicionalno posvečen duhovnim poklicem. Pravzaprav je vsaka nedelja »nedelja dostave soli«, ali odziv na klic, kateremu je vsak zapisan v moči krsta, da ponovno oživi svoje duhovno notranje življenje.
Vsak daje svoj okus občestvu v katerem deluje ali pa bolj ždi, da postane “nekdo” , kar ne pomeni neke zunanje slave ali uspeha, zaradi česar bo ostal zapisan v zgodovinskih knjigah: postanemo nekdo do te mere, da damo svoj življenjski okus okolju v katerem živimo. Jezus, tako nam pravi evangelij, je Nekdo, ki je oživel življenje, izraz, ki mi je še posebej všeč, zaradi Njega življenje ni več nesmisel ampak naloga. Zato vsaj nekaj poudarkov.
Jezus je dobri pastir
Jezus je dober in lep pastir: to besedo, ki jo lahko glede na kontekst prevedemo tudi kot lep pastir; odvisno je od tega, ali je Jezus vedno na pravem mestu, na svojem mestu, kjer mora biti! Če ste na pravem mestu, potem lahko dobro vidite. Pastir je na pravem mestu in zagleda svoje ovce; ni plačanec na napačnem mestu, ki ima svoje srce drugje in je sposoben videti samo volka. Eden je kot lepa oseba le tam, kjer bi moral biti in Jezus je za to čudovita oseba! Jezus je dober pastir ne zato, ker ima ovce na ramenih kot na svetih podobicah; je dober pastir, ker je tam, kjer mora biti. Zato velja klic nam: kje je moje mesto? Sem tam, kjer moram biti? Jezus je dober pastir, ker mi evangelij pravi, da misli name in me varuje, ker me skrbi zanj, me vidi, me pozna, me kliče, vodi in mi daje vse kar ima: svoje življenje; in v povezavi s tem je Jezus dober pastir, ker mi razodeva obraz Boga, ki ne daje pravil, temveč svoje življenje.
Pastir, ki daje življenje
Jezus je pastir, ki daje življenje Dajem svoje življenje pravi Jezus, ponuja ga nam. Dajanje življenja ni samo umiranje na križu, ker obstaja veliko načinov dajanja življenja. Po mojem mnenju so številni starši na majhen način izkusili to, kar pravi Jezus v evangeliju: dal sem mu svoje življenje in vsak dan mu dam svoje, mu ponudim svoje življenje, vendar ga tudi spet vzamem nazaj, ker prejmem to in to od mojega sina, od moje hčere, ki … me bo na stara leta negoval/a tako, kot sem jih jaz negoval kot dojenčke.
Pastir odprte ograje
Jezus, pastir odprte ograje Živeti je isto kot voditi, živeti je voditi ven, ven v življenje negotovosti in preizkušenj. Življenje lahko razumemo na ta način ali pa ga lahko razumemo kot zaprto ogrado; da uporabim izraz teh zadnjih nedelj: majhna utrdba, kjer se počutim varno. Seveda smo vsi v skušnjavi, da bi bili “dovolj zase” in “ne biti odvisni od nikogar”; radi bi bili brez dolgov in brez pomanjkljivosti, starodavni predlog zapeljivca pa nas še naprej očara.
Morda pa začne prilika o absolutni samozadostnosti kazati svoje razpoke in začenjamo slutiti, da se ne da živeti brez drugih in brez Drugega. »Res je: drugi nas vedno moti. Ker njegovo bivanje tam odpira vrzel v našo domnevno samozadostnost. Kljub temu sodobna logika imunosti – držanje drugega na varni razdalji – ostaja nezadovoljiva. Družbeno, ker ne zna poustvariti razlogov za skupnost in eksistencialno, ker človek ne more živeti, ne da bi se navezal. In da nas prebudijo iz diabolične skušnjave samooskrbe, odmevajo tudi besede nekega pričevalca evangelija: “drugi ni tujec, drugi je moja poslušnost, moja vera, ljubezen do Boga , moja pot “. In s hvaležnostjo se spominjamo neizprosnega in strastnega pričevanja svetega Janeza Pavla II., ki je že od prvega dne petrinske službe kričal svetu, naj se ne boji odpreti vrat Kristusu in bratom! Da se ne bojite odpreti se Drugemu (z velikimi črkami zapisano!) in tudi drugim!
Pozna svoje ovce
Jezus, pastir, ki pozna svoje ovce Mislim, da daje veliko upanja, če vemo, da Jezus pozna vsakega izmed nas! Pozna mojo zgodbo, ve za moje strahove, slabosti, rane, ve pa tudi za moje sanje in mojo moč: kako je to lepo! In potem še enkrat ponavljam: merilo ni ime, edini kriterij je članstvo, je pripadnost. Ali odkrijemo, kdo smo v resnici, le če lahko razumemo, čigavi smo? Komu pripadamo in koliko pripadamo. Obstajajo ljudje, ki nimajo nikogar; jih srečate, morda med blagoslovom družin na pomanjkanje korenin, referenc, vezi in to vas skoraj prestraši. Po evangeliju ni mogoče reči, da nimajo nikogar, ker pripadajo nekomu. Poznate morda bolnišnične duhovnike, ki pišejo o lepoti tega, ko ga morda pokličejo iz urgentne službe in mu rečejo: tukaj je eden od vaših ljudi, pridi do njega! Ne glede na to, kako mu je ime, morate le vedeti, da pripada vam, vaši čredi; njegovo ime je: tvoje ime! Bog nas ponovno sreča s svojim obrazom, dober in lep je Bog, Bog, ki položi svoje življenje, ki nas pokliče v utrujajočo lepoto odnosa, ki nas pokliče, naj zgradimo njegovo duhovno cerkev, ker nas pozna in ve, česa smo sposobni.
Pogosto prihajamo iz okolji, zaznamovanih z našo osamljenostjo, kjer smo morali računati na preračunljivost: včasih celo kot otroci, ko smo želeli, da nas opazijo starši, medtem ko so hvalili brata ali sestro; ali med prijatelji, kjer smo “razprodali” in zanikali resnico, samo da bi bili del skupine. Torej je vse osredotočeno na zaščito sebe; odnosi so zaznamovani s strahom in do drugih pristopamo kot plačanci, iz interesa ali zaradi dozdevne koristi. Danes na to posebno nedeljo pa smo poklicani, da se odpremo ljubezni dobrega pastirja: samo tako, da mu odpremo svoja srca in se prepustimo njegovi ljubezni, da lahko le z vrnitvijo k svojemu »blaženemu izvoru« ponovno odkrijemo sebe, izgubljeni mir resnice, ki je zakrita v svetovnih lažeh: mi smo marveč Božja last, ljubljeni! In volkovi, ki nas obdajajo se bodo morali končno zavedati, da bodo poraženi.
