Bogataši ne morejo biti zagovorniki delavcev in delavskih pravic. Slovenski levičarji so v resnici bogati kapitalisti, ki nočejo sprememb, ampak ohraniti vse bogastvo v svojih rokah. Zato so v bistvu konservativci.
Škoda, da smo dovolili bogatim hohštaplerskim in salonskim levičarjem ugrabiti besede solidarnost, delavske pravice, svoboda…
Čeprav so delavske stranke postale del zgodovine, pa je še vedno čas za nov politične stranke, ki bodo zagovarjale preprostega delavca, obrtnika, kmeta, podeželana. Malega človeka nasproti bogati eliti.
Delavske pravice so kot ideja politično zlorabljene s strani slovenske bogate tranzicijske levice. Delavci od vsega silnega govoričenja levičarjev, ki so praviloma zelo premožni, nimajo nič.
Pred leti sem 1. aprila ustanovil Moško delavsko stranko. V programu sem zapisal, povsem resno, naslednje:
Delo je vrednota, ki je v današnji Sloveniji brez ugleda. Bolj ugledni so lenuhi in tisti, ki koga napetnajstijo, kot pa pridni delavci. Kdor več dela, si tudi zasluži več. Mi pa pridnih delavcev nikjer ne nagrajujemo, ampak jih plačujemo enako kot tiste, ki naredijo bistveno manj.
Po drugi strani pa imajo avtomatično višje plače in več dni dopusta starejši delavci. Mi pa vemo, da več dopusta in več denarja potrebujejo generacije med 25 in 35, saj si takrat ustvarjajo družino in iščejo stanovanje. Potrebna je nova medegeneracijska solidarnost.
V oddaji Faktor na TV 3 sva na to temo kot gosta Aljuša Pertinača komentirala Sebastjan Jeretič in moja malenkost. Oddaja je na ogled tukajle: KLIK.
