Najstarejši duhovnik Aleksander Lestan praznuje 102 leti

Aleksander Lestan, stoletnik. Foto: Pavel Peter Bratina

Danes, 14. maja 2021,  upokojeni črniški dekan in župnik msgr. Aleksander Lestan praznuje 102. rojstni dan. To je za redke pomemben korak. Po Svetem pismu je namreč sedemdeset let nekaj normalnega, osemdeset za krepke, devetdeset za izbrance, sto pa počastitev na božji dlani.

V 102 letih življenja in 79 letih duhovništva je Lestan ogromno dobrega storil na štirih postajah dušnopastirskega popotovanja od Idrije in Velikih Žabljah do Prvačine in Črnič, kjer deluje zadnjih 49 let. Tu je bil tudi zadnji rezidencialni dekan. Pri slovesni maši ob stoletnci je imel pridigo kar sam Lestan. Kako živahno in nič kaj stoletno je govoril, lahko slišimo tudi po internetu: KLIK

Vipavska se pridružuje čestitkam, ki jih črniški jubilant sprejema, pa tudi veselju prijateljev in župljanov. Aleksander Lestan je živa legenda vipavskih duhovnikov. Bistremu, jasnemu in duhovitemu v besedah ne manjka velikodušnosti in vztrajnosti, s katerima se pogumno in modro pomika skozi premene časov.

Aleksander Lestan tri dni pred svojim 102. rojstnim dnevom. Foto (c): Tino Mamić

Mirenc po rodu se je 15. maja 1919 kot prvorojenec rodil begunskim staršem v Rečici ob Savinji. Po vrnitvi v porušeno domačo vas se je ob duhovniku Oskarju Pahorju odločil za duhovniški poklic, šel  skozi potrebne slovenske in italijanske šole ter bil ob zori II. svetovne vojne– 30. maja 1942 – »predčasno« posvečen v duhovnika skupaj z  Vinkom Črnigojem, Jožkom Kragljem, Slavkom Obleščakom, Slavkom Rejcem, Ludvikom Rusjanom in Ludvikom Slugom.

Nadškof Margotti ga je po posvečenju poslal za kaplana  v Idrijo, kjer sta se pod isto streho znašla s sošolcem Jožkom Kragljem, ki pa je bil kmalu prestavljen; sam je tam dočakal konec vojne. Jutro njegovega duhovniškega delovanja je povezano z zapletenimi vojnimi razmerami. V njih je februarja 1944 njegov drug, cerkljanski kaplan Ludvik Sluga, pretrpel mučeniško smrt v Lajšah. Bližino smrti pa je dvakrat zaznal tudi sam.

Šestinsedemdeset let dolga poklicna pot ga je nadalje vodila skozi Velike Žablje, Prvačino z Gradiščem do Črnič, kjer se je leta 2004 odpovedal župniji ter vživel v vlogo upokojenca in duhovnega pomočnika že dvema črniškima upraviteljema.

Aleksander Lestan, stoletnik, sprejema čestitke drugega najstarejšega duhovnika na Primorskem, Franca Kralja. Foto: Pavel Peter Bratina

Kjerkoli je bil, še zlasti pa v Črničah, je prispeval h gmotnemu in duhovnemu napredku ter skrbel, da se je podedovana kulturna in sakralna dediščina vzdrževala in obnavljala. To je leta 2009 dokazal tudi s knjigo Župnija in dekanija sv. Vida v Črničah na Vipavskem.

Zaradi preizkušenj je njegovo zaupanje v Boga, pravega Očeta človeških otrok, neizmerno. Pa tudi Gospod je znal z Aleksandrom Lestanom. Spremljal ga je na vseh postajah njegovega življenja in ga ohranjal čilega in zdravega, za delo, ki je duhovnike iz takšnega testa potrebovalo.

Njegovi sošolci pa so odhajali po prav zanimivem vrstnem redu … Najprej je Gospodova dekla prišla po Ludvika Sluga, mučenca iz Lajš, zadnjega v vrsti, in se po abecedi bližala Lestanu, ga preskočila, da je vzela prvega, Črnigoja. Ko sta ostala s Kragljem sama, sta ugibala, kateri vrstni red bo obveljal pri njima. Vzela je Jožka Kraglja.

Tako se gospod Aleksander danes spominja vseh, ki so bili odpoklicani pred njim, in moli za žive in mrtve. Naj bo še nekaj časa tako. Kajti delavcev je malo, vinograd pa obsežen in zahteven.

Življenje je našega slavljenca izklesalo v klenega človeka in zaupanja vrednega duhovnika, v zvestega državljana in svetlega predstavnika Cerkve, v moža trdega dela in potrpežljivega čakanja na uresničitev tega, kar plemenitega pestujemo v sebi. V njegovem življenju se zato zrcalijo zmuzljivi časi in dragotine prihodnjega veka.

Marsikaj dobrega in hudega je dal skozi.. Vsaj trikrat je bil v smrtni nevarnosti. In vendar pravi: »Lahko rečem, da me je imel Bog rad!« Zato sklenimo, da je njegov duhovniški poklic velik Božji dar, ki je vzklil ob dobrih starših, rastel in zorel pa ob skrbnem delu in krščanskem življenju na vseh duhovniških postojankah. Ob njem se potrjuje spoznanje, da mora vsak, ki piše zgodovino, nanjo pozabljati, pero pa prepustiti Piscu, ki je prvi Mojster besede. Božje. Edino prave in zveličavne.

Dva dni pred rojstnim dnevom sta Lestana obiskala tudi urednik Vipavske Tino Mamić in direktor Zavoda Iskreni Igor Vovk. Zmotila sta ga ravno med molitvijo brevirja na osebnem računalniku. V enournem klepetu je Lestan, ki še vedno živi sam v župnišču, povedal precej zanimivosti iz svojega dolgega življenja. Povedal je zanimivo misel, da je težava sodobnega sveta tudi v temu, da ljudje vse prelahko in prehitro dosežejo. Brez truda…

Bog ga živi!

A.L.

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več