Sveta trojica-tri božje osebe, en sam Bog

Nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki jo vsako nedeljo »obudimo« pri sveti maši in v krajši obliki izpovemo ob podeljevanju zakramentov, je vodilo naše izpovedi vere, ki ji rečemo katoliška. Predno je nastala takšna formulacija je
bilo potrebnih kar nekaj koncilov in sinod škofov. To je po eni strani dokaz, da trdno verovati ni ravno enostavno in
enoznačno, posebej takrat, ko je potrebno to vero razumsko utemeljevati. Dokaz za to so zgodovinski razkoli znotraj Cerkve, katere ustanovitelj je Jezus Kristus. Od razkola v 11.stoletju do pojava protestantizma v 15.stoletju pa vse do
danes, ko niti znotraj rimske Cerkve ni dokončne enovitosti. Na delu pač ni samo sv. Duh, ki edini vodi Cerkev, pač pa tudi zli duh, ki Cerkev stalno ruši. Ravno zato papež Frančišek, navdihnjen s sv. Duhom napoveduje sinodo, ki bo drugačna. Začele jo bodo krajevne Cerkve – posamezne škofije, Cerkev na kontinentih in na koncu Univerzalna sinoda vseh škofov katoliške Cerkve leta 2023 v Rimu. To bo prva decentralizirana sinoda, o čemer je papež Frančišek v nekem
smislu nakazal že leta 2015.

Ko je Jezus svojim učencem obljubil Svetega Duha, jim je rekel, da jih ne bo pustil samih marveč da jih bo vodil do spoznanja resnice ter jim pokazal, kaj naj storijo in česa naj se izogibajo. Iz besed, s katerimi se je izrazil po Janezovem evangeliju, pa resnica ni bila le v tem, kar se uresniči v običajnem življenju, ampak je govorila tudi o veliko globlji “resnici” transcendentalne narave. Tu je zapisano: »Ko pa bo prišel Duh resnice, vas bo vodil do celotne resnice, ker ne bo govoril zase, temveč bo povedal vse, kar je slišal, in vam naznanil prihodnje stvari. Slavil me bo, ker bo vzel tisto, kar je moje, in vam to sporočil. Vse, kar ima Oče, je moje; zato sem rekel, da bo vzel, kar je moje, in vam o tem povedal« (prim. Jn 16,13-15). Skratka, Sveti Duh bo svojim učencem oznanil vse resnično, ker »jemlje« od Očeta in Sina; kar pomeni, da je vedno sodeloval z obema in z njimi tvori enega Boga, sicer logična Jezusova disgresija nase, Svetega Duha in Očeta. Zato izrazi, kot so: “Duh preiskuje vse, tudi božje globine” In “božje skrivnosti, ki jih pozna samo Božji duh” (1 Kor 2, 10. 11) ne bi imeli nobenega smisla. Kako bi Sveti Duh sploh lahko spoznal skrivnosti božanstva, če ne bi bil sam Bog? No, Sveti Duh ni samo Bog, ampak je od večnosti povezan z četom in Sinom in tvori občestvo z njimi. To predpostavlja, da je Bog samo eden, vendar v treh osebah; tri osebne snovi (hipostasis), ki spadajo v eno samo bistvo ali skupno snov in izvirajo ena od druge od večnosti. Če ne bi bilo tako, ne bi imela smisla niti Jezusova spodbuda
apostolom, naj krstijo vse “v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha”; Peter pa tudi po svojem govoru na binkošti vabi Jude, naj se krstijo v Jezusovem imenu (prim. Apd 2,38).

Duh nam tako ponazarja tudi resnico o samem Bogu, ki je bila pred Jezusom Kristusom le namignjena z nekim imenom ali dejanjem v množini (“Naredimo človeka po svoji podobi”; trije obiskovalci ob Mambrejevih hrastih), kar pa je nedvoumno izraženo po Božji inkarnaciji kot jo zariše Janez: “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog … In Beseda je postala meso in prebivala med nami” (Jn 1, 1. 14).

Bog, ki je eden in Troedin, ki je, čeprav je Eno in Edinstveno, hkrati Tri, dejavno občestvo Oseb: Očeta, Sina in Svetega Duha, ki pa ne izključujejo individualnosti in edinstvenosti. Cerkveni očetje so pravzaprav vztrajali pri ljubečem odnosu
teh treh oseb: po sv. Avguštinu so to Ljubimec (Oče), Ljubljeni (Sin) in Ljubezen, slednji pa Sveti Duh, ki oba veže v neločljivo vez od večnosti. Če je Bog ljubezen, je ljubezen v polnem, univerzalnem smislu in je lahko samo v sebi. No, kako bi lahko bila resnična ljubezen, če ne bi bila Eno in Tri hkrati? Če rečemo, da je Bog Vsemogočni, je v resnici že v dejanskem smislu že sam po sebi; in pravzaprav je izraz njegove vsemogočnosti biti Eden in Tri. Če je Bog oseba, mora biti eno; če gre za ljubezen do občestva, mora v sebi nujno uresničiti neskončno ljubezen v sebi: Oče, Sin in Duh.

Vse te argumente izrazimo s posebnim izrazom, ki ga je v drugi polovici drugega stoletja uvedel Tertulijan: Presveta Trojica. Bolj kot neologizem pa je treba povzdigniti idejo, torej osnovno resničnost resničnega božjega bitja, ki samo po sebi seveda ostaja nedoumljiva skrivnost, pred katero lahko človek uporablja samo poklon in spoštovanje. Nihče še ni mogel razložiti, kako je lahko Bog ena in hkrati tri enake in ločene osebe; kdorkoli je poskusil, ga je v svojem namenu ustavila ista troedina božanskost in razumel je, da najboljša rešitev ni preiskava po bizantinsko, temveč sprejemanje z vero. O tej skrivnosti lahko tudi racionaliziramo, vendar je ne moremo osvojiti ali omejiti. Navsezadnje ima Bog pravico biti sam, ne glede na človeka, distancirati se od naših parametrov razumevanja; izkoristiti njegovo kakovostno razliko od nas. Celo veliki duh Tomaž Akvinski obstane na kolenih pred to skrivnostjo v svojem temeljnem delu Summa Theologica.

Kljub vsemu temu pa nismo pasivni gledalci ob trinitarni skrivnosti. Dejstvo, da se je Bog učlovečil v Jezusu Kristusu, tako da je živel našo zgodovino in nas vodi v večno življenje po teologalnih poteh vere, upanja in ljubezni, ki ponazarja ustreznost blaženih kot program življenja in nam pove, da smo povabljeni tudi mi identificirati se s trinitaričnim življenjem samim, da bi lahko v njem sodelovali in dosegli stanje pobožanstvenja človeštva. Sodelujemo v skrivnosti Enega in Troedinega Boga, ker nas On sam očara in vodi ter nas vključi, da bomo lahko sami izkusili isto dimenzijo ljubezni nepretrgane kohezije.

Pravzaprav smo po zaslugi Svetega Duha po Očetu vodeni po Jezusu Kristusu; ravno zato, da sledimo Jezusu, se mu prilagodimo, izenačimo njegovo prijateljstvo in sledimo njegovim naukom, ko nas spodbuja Sveti Duh, tako da po Kristusu samem dosežemo absolutno resnico, ki je Oče.

Evharistični kruh, ki ga jemo po Očetovi volji in moči Svetega Duha postane Telo Jezusa Kristusa; Krst in vsi zakramenti, ki jih prejmemo, so vidni znaki operativne navzočnosti Jezusa, ki deluje v nevidni obliki z delom Duha in v vsakem od teh znamenj nas vodi k Očetu. Vsako dobrodelno delo, vsak projekt, vsako pastoralno dejanje ima v središču evharistijo in prav zato ga oživlja Trojica, ki predlaga in deluje v nas. Skratka, krščansko življenje je v celoti trinitarično življenje. Če Pavel reče, da zanj »živi Kristus« (Fil 1,21), Kristus ni nikoli ločen od Očeta in Duha in v njih živimo in delamo. In vedno so Trije naš cilj za sedanje življenje glede na prihodnje, ki ga bomo živeli v objemu Presvete Trojice.

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več