Na začetku, pred 25 leti, nas je bilo šest. Bila sem edina ženska med njimi. Prvič smo se zbrali v soboto, 25. avgusta 1996. To so bili časi, ko sem bila še tiha, zelo sramežljiva. Sploh če so bile okoli mene same »avtoritete«. Fantje, ki že takrat niso bili več rosno mladi, so mi pomagali, ko sem se spopadala z zadrego. Sledila so prečudovita leta, ko smo enkrat mesečno poklepetali, polemizirali o tem in onem, se največkrat tudi na nož sprli. A tisti trenutek, ko sem sedla v avto, sem jih že pogrešala. Debate so nas držale pokonci, nam dajale energijo, ki se v tretjem življenjskem obdobju rada porazgubi, pa še vemo ne, kdaj in kako.
Covid, ta prekleta kuga 21. stoletja, je močno zdesetkala naše vrste. Ostali smo le še trije »macesni«, ki jim ne viharji, kaj šele kakšne druge neprilike, ne pridejo do živega.
»Po današnjih normah bi se morali sovražiti!« je med smehom duhovičil Jože, ko sta me s Petrom povabila na kavo v Mantovo (Vrhnika). Zanimivo je, da sta oba zaprisežena levičarja, jaz desničarka. Po nenapisanih pravilih, ki že trideset let na petdeset podlage vladajo v naših krajih, bi si lahko kvečjemu pisali sovražna sporočila ali nespametne tvite. Včasih mi v šali podrobita: »Pa ti veš, da sva se iz ZK izpisala samo zato, ker se drugače s teboj ne bi smela ne družiti ne pogovarjati.« Kakšna cinika!
Čeprav na svoj desni račun slišim veliko pikrih, me nista še nikoli imela za »drugorazredno«. V vroči debati mi raje »vrneta« in mi na spodoben način podrobita marsikaj, kar se napačnega počne tudi na »moji« strani.
Minulo soboto smo se pogovarjali o vrednotah. O permisivni vzgoji, raku sodobnega sveta. Zavedamo se, da smo zanjo krivi mi, odrasli. Ko smo želeli dati otrokom vse, česar sami nismo imeli, smo krepko brcnili v temo. Pozabili smo, da tisto, kar je šenkano, še nikoli ni bilo kaj prida vredno. Mulec, ki sede v podarjen avto, drugače pritiska na gas, kot če sede v lastnega, prisluženega v »potu svojega obraza«.
Dotaknili smo se odsotnosti temeljnih človeških vrednot. Vseprisotnosti anarhizma v obliki sovraštva, izključevanja, nespoštovanja bližnjega, skrbijo tudi njiju. Ni se nam zdelo prav, da mečemo v isti koš tistega, ki napada, in onega, ki se brani. Strinjali smo se, da je družba zašla v resno krizo. Ne le pri nas, tudi v svetu. Kamor koli nam seže oko, povsod se ljudje delijo na »naše« in »vaše«.
Številne generacije bi rade reševale svet. A s kavča – ne v resnici. Ker v resnici je treba prej ali slej preiti h konkretnim dejanjem, kar prinaša tudi žulje, odpovedovanja, žrtvovanja. Čemu pa bi se, denimo, odpovedali tisti, ki hrepenijo po »zdravi Zemlji«? Mobilnemu telefonu? Modnim cunjam? Avtomobilu? Bi, za začetek, pospravili kramo pod lastno posteljo, okoli hiše? Malo morgen.
Skrajni egoizem je dobil krila predvsem v zadnjem letu. Koliko je staršev in starih staršev, ki se ne bi cepili niti zaradi lastnih otrok in vnukov? Preveč! Dol jim visi za bližnje. Jaz, samo jaz, jaz, jaz, odmeva od Triglava pa do Pirana. Ko so vprašali Tadeja Goloba, zakaj se je cepil, je odgovoril z vprašanjem: »Zakaj se pa umivam?«
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
