Sem in tja se lotim pospravljanja po predalih. Raje ne povem, kaj vse skriva v njih! Iz ovojnice, na katero sem že čisto pozabila, so se usule fotografije z nekega srečanja mladih. Medse so me povabili, da bi se pogovorili, kaj storiti, da bodo naše družine ponovno srečne.
Spominjam se zgodb, ki sem jih slišala za tistim omizjem. Ob nekaterih me še danes stisne pri srcu. V družinah, kjer starši mislijo predvsem nase, odrašča veliko odrinjenih otrok. Kako je z vzorci, ki si jih pridobimo v najnežnejših letih, pa žal predobro vemo.
V Sloveniji imamo iz leta v leto več zakonov in členov, ki posegajo v življenje družine, na trgu je na tisoče knjig, v katerih lahko poiščemo napotke, kadar sami ne zmorejo reševati težav, CSD-ji so v stalni pripravljenosti, prav tako strokovni delavci takšnih in drugačnih profilov v nevladnih organizacijah. Psihologi redno predavajo po osnovnih šolah in v medijih, celo vsak, ki zna šteti do pet, je pripravljen deliti nasvete o tem, kako morata ata in mama vzgajati otroke, da bodo ti nekoč srečni in zadovoljni, tudi uspešni in v ponos staršem in državi.
Če smo še pred nekaj desetletji otroku postavljali meje in mu dali, dve, tri po riti, če ni ubogal, je to danes strogo prepovedano. Pomnim čase, ko so se možje bolj slabo znašli v kuhinji, a to ni nobene motilo. Vedele smo, da smo si vseeno lahko enakopravni, četudi si nismo najbolj enaki.
Danes je vse drugače, bolj popolno, pravic toliko, da se dela megla iz njih, le sreče v družinah je vedno manj.
Nekoč, pred davnimi leti, ko sem se preselila k možu na njegov dom, mi je dala tašča – krasna ženska – enega od svojih uporabnih in večno živih nasvetov: »Pri odnosih v družini poslušaj svoje srce, uporabljaj pa tudi pamet!«
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
