ali “Samo revni so radodarni” (H. de Balzac).
Minil je le teden dni in očitno so tisti pismouki, ki jih je – po zaslugi njihovega modrega predstavnika – Jezus razglasil, da niso »daleč od Božjega kraljestva«, hitro odšli! Do te mere, da se Jezus ne obotavlja, da bi z njimi ravnal in jih imel pred očmi tako kot vedno, če ne še hujše: ljudem namreč govori, naj se jih pazijo (kot se običajno reče le za tatove in morilce), in krivi njihovo nečimrnost in pohlep, dvomi v njihove dobre namene, molitve in – česar Jezus ni nikoli storil niti z dacarji in prostitutkami, ki so veljali za najhujše kategorije grešnikov – želi jim najstrožjo obsodbo. O njih pove tudi nekaj, kar res lahko zelo škodi njihovemu ugledu: “Požirajo hiše vdovam.” – vdove so veljale skorajda za brezpravne osebe, čeprav to ne sledi iz sv.pisma. Vemo, da so pismouki bili poroki Mojzesove postave, ki so jo odlično poznali tudi zato, ker so bili poklicani, da poučujejo druge. No, eden od temeljnih kamnov Mojzesovega zakona, ki se je upiral vsem ponovnim izdajam in predelavam samega zakona (kot pri vsakem zakonu se z leti nekatere stvari razveljavijo ali spremenijo), je ravno ta neomejena obramba treh kategorij ljudi: sirota, tujec in vdova.
Ljubezen do Boga in do bližnjega
Knjiga Deuteronomij v 24. poglavju to večkrat ponovi: »Ne boš poteptal pravice tujca ali sirote in ne boš vzel v zastavo oblačila vdove; ko žanješ, ko stresaš veje oljk, ko pobiraš, se ne vračaj k nabiranju preostalega, ker je rezervirano za tujca, siroto in vdovo.” In kot da to ne bi bilo dovolj (pa tudi to so pismouki, veliki poznavalci Svetega pisma, dobro vedeli, četudi ne gre za to, da nikoli niso bili preveč »ljubitelji« prerokov), Knjiga kraljev v sagi o Eliju pripoveduje epizodo, ki smo jo slišali v prvem branju, kjer se Bog v enem zamahu po svojem preroku približa potrebam vdove in njenega edinega očitno osirotelega sina, ki živi v Sarepti na Sidonskem, na feničanskem ozemlju, torej pred očmi pismoukov tujci: poskrbel bo, da jim v času hude lakote nikoli ne bo manjkalo moke in olja za pripravo vsakdanjega kruha. Še vedno je treba razumeti, zakaj se tisti pismouki, ki so tako sposobni biti blizu Božjega kraljestva, zdaj štejejo za hujše od najhujše kategorije grešnikov: vsi v enem tednu, ko sledimo nedeljski besedi, poleg tega pa na isto temo, ljubezen do Boga in do bližnjega.
“O poglejte kakšni so ti sveti ljudje!”
Pravzaprav se dobro spominjamo, kako je Jezusova pohvala modremu pismouku izvirala iz njegove trditve, da je več vredno ljubiti Boga z vsem srcem, z vsem svojim umom in z vso močjo ter ljubiti svojega bližnjega kot samega sebe, kot vse žgalne daritve in žrtve«. Danes pa Jezus o njih pravi, da ne spoštujejo vdov, nasprotno, namesto da bi jim pomagali, zapravljajo stvari, ki jih imajo; pravi tudi, da se elegantno oblačijo, da pokažejo svojo premoč nad ljudstvom; ki trdijo, da so počaščeni s pozdravi, kot je “Dobro jutro prečastiti”; ki hodijo na bankete kjer sedijo na prvih sedežih, poleg gostitelja, kjer jih postrežejo prvi in bolje od ostalih. In niti njihova molitev, ki je trajala ure in ure (vidno je, da očitno niso imeli veliko dela), ni shranjena, morda le na trgu, kjer bi jih lahko vsi videli in o njih rekli: »O poglejte, kakšni so ti sveti ljudje! “. Zakaj ta sprememba perspektive, ta drugačen pogled Jezusa na skupino ljudi, ki so prejšnji teden imeli dober govor o ljubezni do bližnjega?
Zaman je govoriti
Tukaj je bistvo: v njihovem govoru. Pismouki (ampak sem lahko postavimo vse verske avtoritete tistega časa) so bili veliki teoretiki postave, vendar v praksi, to je v njeni uporabi, nedosledni: v razlago postave so postavili le tisto, kar jim je bilo v prid. In na temo ljubezni do Boga in bratov postane ta stvar še bolj presenetljiva, ker se dotika enega od temeljev Jezusovega nauka, vendar bi to lahko rekli za vsako obliko religije, ki v središče postavlja človeka, ne Boga. Zaman je reči, da smo Božji otroci, če ne znamo ljubiti svojih bratov. Zaman je imeti velike govore o dobrodelnosti, graditi velike teorije, razpravljati o velikih programih, ustvarjati velike infrastrukture, če potem v malem in v konkretnem človek ni sposoben niti najmanjše geste velikodušnosti do drugih.
Delitev – temeljni kamen dobrodelnosti
In nekoga, ki nas uči, kaj pomeni biti radodaren in ljubiti bližnjega, še posebej najrevnejšega, imamo tu. Ali veste koga? Zagotovo ne teologov ali teoretikov dobrodelnosti, ampak – po naključju – reveže ki so danes pred nami v obliki vdove. Pravzaprav od dveh vdov. Dve različni dobi, dve različni situaciji, a en sam skupni element. Zato je tudi naslednja nedelja posvečeni njim kot svetovni dan ubogih. Vdova, ki jo je obiskal Elija, je zdaj že pripravljena, da se s svojim edinim sinom odpravi proti bridkemu koncu svojega obstoja, sprejme tveganje, da bo zaupala, po besedi preroka Božji previdnosti in delila tisto malo, kar ostane pri tistih, ki so, tako kot ona, v revščini, ki pa postanejo razlog za odrešenje, zase in za druge. Vdova, ki jo je Jezus jemal kot zgled velikodušnosti, ki je večja od velikodušnosti vseh bogatašev, ki so v tempeljsko zakladnico vrgli ogromne količine odvečnega denarja, še vedno verjame v tempelj in v oblasti, ki upravljajo z zakladom, kot institucijo, ki – ravno s temi ponudbami – bi morala pomagati revnim, med katerimi je zagotovo tudi sama: in namesto da bi verjela vase in v svojo slabo preživetje (kar bi razumno bolje storila, če bi tista novčiča obdržala zase), še vedno verjame v delitev, ki lahko, začenši z malo od mnogih, veliko da tistim, ki imajo malo. Med obema vdovama je – sem rekel – skupen element: in imenuje se delitev, ki ni nič drugega kot temeljni kamen dobrodelnosti.
Naučimo se deliti
Če bi se vsi na svetu – od najvplivnejšega politika do zadnjega državljana najrevnejših držav – naučili deliti, kar imamo, malo ali veliko, bi že zdavnaj rešili problem svetovne lakote in bede. Brez nepotrebnih simpozijev o lakoti. In ne pripovedujemo zgodb, ko rečemo, da »sploh še zase nimamo dovolj«: najprej zato, ker je to debela laž, glede na to, kaj zapravljamo vsak dan, na svojih mizah in v vseh nekoristnih nakupih, baharijah in dopustih v eksotičnih deželah. In potem zato, ker imamo poučne primere: dovolj je, da tisti iz zapravljive generacije, kot je naša, vprašajo svoje »stare«, kaj so počeli, na vaseh in na kmetijah, kjer so živele družine veliko številčnejše od naših in veliko revnejše od današnjih, ko je bil nekdo v stiski. Vsi so priskočili na pomoč. Kaj pa danes? Imamo lepo urejene hrame, čiste, brez pajčevine, bogato opremljene in pozidane z najboljšimi kamni, pri tem pa ne pomislimo na tiste »hrame«, kjer naj bi se vsaj ob nedeljah zbirali kot prijatelji ob mizi božje besede in božjega kruha. Tisti hram je lahko zanemarjen in je samo še spomenik sredi vasi, kot marsikje bo, pa še tisti morda s preluknjano streho. Najpreprostejša a hkrati najtežja stvar na svetu: pomagali smo si, skupaj smo delili, kar smo imeli, torej delali smo »sharing«, bi rekli v računalniškem jeziku. Točno to, kar nas želi naučiti današnji evangelij.
