Tega je dve leti, kar plameni
na kmetiji vneli so se strašni,
so goveda, z njimi konji plašni
jo odnesli tistikrat poceni.
Ni zgorela cela vas, gasili
namreč so sosedje v skrajni sili,
saj se jim živina vendar smili,
glave vse nazadnje so rešili.
V Serpentini ko je pogorelo
le preveč, ga komisija vpraša:
“Halo, šarec, konj, kdo naj prenaša
te posledice, kaj zreš debelo?
Nisi se odzival, stal si v kotu,
mulil si koruzo, sprenevedal
ves čas se, ob svislih si posedal,
bil podoben konjskemu falotu.”
Sem odzval se, sem takoj zahrzal,
rekel šarec je, ko zagorelo
v naši štali je, seno se vnelo,
dobro veste, da tedaj sem trzal.
A zakaj gasil da nisem z vodo?
Ja, ne vem, sem rekel, naj se vname,
naj hudič sosedov skedenj vzame,
da imel mejak bo večjo škodo.
