Preden se podamo v naše besedilo, se je dobro spomniti prejšnjih verzov, prebranih na koncu prejšnjega nedeljskega evangelija in ki so oporišče, na katerem temelji celotna zgradba Jezusovega govora: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš nebeški Oče« (Lk 6, 36). Z drugimi besedami, težko je razumeti celotno besedilo, od ljubezni do sovražnika do ponujanja drugega lica, od iveri v očeh drugih do dobrega sadu z dobrega drevesa, če si ne dovolimo biti vpleteni v Očetovo usmiljenje. Dejansko je Jezus razumljen v vseh svojih besedah in dejanjih, ki izhajajo iz zavedanja,da ima vse to kot Sin Očeta, ki je usmiljen; vsaka njegova beseda, vsako njegovo dejanje ustreza tej njegovi identiteti: njegov nauk izvira iz Božjega usmiljenja.
Vprašati se moramo, ali smo v našem času sposobni izraziti občutek usmiljenja: sodbe in predsodki se zlahka sprožijo prek družbenih medijev; pogosto zaščiteni z anonimnostjo in lažnimi identitetami (npr. Facebook), smo neusmiljeni, nepremišljeni, sploh nismo dokumentirani; grozljivo razvado ogovarjanja smo naredili za kvazi vrlino. Škandalozno je, kako je ta trend prevzela celo politika, ki daje prednost besedilnim sporočilom in twitom kot resnemu, dokumentiranemu, demokratičnemu soočenju; igramo bolj zato, da naredimo vtis kot da predlagamo ideje in prepričanja.
Ali lahko slepi vodi drugega slepega?
Pisci in farizeji so domnevali, da morajo druge voditi k zvestobi Bogu. Preberimo ponovno kratko prispodobo o slepih vodnikih, zadnje besede pripovedi o ozdravitvi slepega človeka Bartimaja, ki jo najdemo v Janezovem evangeliju: Nekateri farizeji, ki so bili z njim, so slišali te besede in so mu rekli: »Ali smo tudi mi slepi?« Jezus jim je odgovoril: »Če bi bili slepi, ne bi imeli greha; ker pa pravite: »vidimo«, vaš greh ostane« (Jn 9,40-41). Pred božjo skrivnostjo smo vsi slepi, le Jezus nam lahko odpre razpoko, skozi katero lahko vstopimo; Bog, viden od zunaj, je nerazložljiv, ko pa vstopimo v njegovo srce, lahko nekaj zaznamo. Prehod je ozek (prim. Lk 13,24), ker ima dimenzije sulice, ki je odprla Gospodovo srce na križu (prim. Jn 19,34).
Tudi skrivnost sveta, zgodovine, dogodkov, človeških odnosov je nepregledna, če se zanašamo na svojo presojo in svoje ocene, vedno smo lahko le pristranski. Edina gotova točka opazovanja je Božje srce, njegovo usmiljenje; da pridemo do njega, je prehod isti in nas prosi, da vstopimo vanj, da se potopimo v kri Kristusovega trpljenja in v izvir žive vode.
V očeh svojega brata
Kdor ne prepozna svoje potrebe po Božjem usmiljenju, niti ni sposoben sprejeti darov, ki prihajajo iz Božjega usmiljenja, zato kako naj tisti, ki je poln sebe, sprejme drugega? Jezus z veliko trdnostjo in radikalnostjo primerja bruno in iver. Izvajanje sodb je izjemno enostavno, a če je merilo, ki ga uporabljamo za presojo, napačno, kdo bo rešen? Bratski popravek je izvedljiv le tistim, ki priznavajo, da so izgubljeni sinovi usmiljenega Očeta in zato bratje med brati.
Iz dobrega zaklada njegovega srca
Če se vsako drevo prepozna po plodovih, bi bilo enostavno prepoznati dobro od slabega; a danes to ni tako enostavno, naša doba, opredeljena kot postmoderna, je naredila vsakogar za “merilo” samega sebe in sveta okoli sebe: ni dobrih ali slabih stvari, razen tistih, ki so mi všeč in tistih, ki mi niso, tistih, ki ustvarjajo meni udobnost. Tako je tudi v svetu odnosov in še slabše v svetu politike, kjer je očitno dovoljeno vse, samo da izločimo tekmece, pa čeprav z nepošteno igro, ker je cilj temu ne služenje sočloveku, marveč želja po oblasti nad človekom.
Misel današnjega človeka je pravzaprav zelo čudna in izkrivljena: brez pogojenosti, moralnih obveznosti do okolja, do sočloveka in celotnega stvarstva. Plevel je zasejan v našo zgodovino a radi bi želi dobro pšenico. Le kako?
»Sad Duha pa je ljubezen, veselje, mir, velikodušnost, dobrohotnost, dobrota, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje« (Gal 5,22).
Ponižno zavedanje našega stanja kot ubogih grešnikov, ki potrebujejo pomoč od vseh, nas odpira za Očetovo usmiljenje: dober zaklad našega srca je ravno v tem, da sprejmemo evangelij in se damo v naročje Ljubezni. Zgodovina odrešenja vsega človeštva je zgodovina tega daru, ki ga Bog želi dati vsakemu posebej.
