Če dobro pomislim, je naše življenje eno nenehno poslavljanje. Se začne že tedaj, ko se novorojeno dete poslovi od udobne in varne maternice in v strašnih porodnih bolečinah zdrsne v ta svet? Ali pa takrat, ko semenčice zapusti moškega in se združi z ženskim jajčecem?
Mimogrede pride dan, ko se nadobudnež poslovi od cuceljna, stekleničke, plenic, maminih prsi. “Kako priden otrok! Postaja samostojen!” vzklikajo starši, babice, dedki, tete in strici.
Se še spomnite praznovanj z eno, dvema, tremi … svečkami na torti? Slovesnosti ob rojstnih dnevih so zmeraj ovekovečene s fotografijami, razposajenostmi, prijatelji. Leto mimogrede mine. Starejši, kot smo, hitreje zdrsi med prsti.
Potem pridejo težko pričakovani trenutki, ko za vse večne čase pomahamo v slovo vrtcu in vzgojiteljicam, si oprtamo šolsko torbo in zakoračimo v prvi razred.
Izgubimo prvi mlečni zobek. Prijazna zobna Miška nam pod blazino pusti bombonček ali celo kakšen kovanec.
Jočemo, ko se poslavljamo od lesene hišice in tobogana. Koliko srečnih ur smo prebili v njej in na njem! A prej ali slej pridejo trenutki, ko hišico prerasemo in jo zamenjamo za košarkarsko igrišče.
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
