Četrtek, ki ga definiramo kot ustanovitev evharistije, je predvsem dan ljubezni. »Ni večje ljubezni kot dati življenje za svoje prijatelje« (Jn 15, 12) bo Jezus pozneje rekel svojim učencem in poudaril, da je zaupanje, ki ga ima vanje skorajda špekulacija o intimnosti. Videli bomo, da bo zanje (in za vse) dal življenje v trenutku aretacije, sojenja in smrtne obsodbe, zdaj pa imamo v tej epizodi Večerje navaden esej, v katerem je poleg evharistije bistveno umivanje nog. Večerja in umivanje nog sta pravzaprav konstitutivna elementa iskrene ljubezni, ki je brezpogojno in žrtvovano razdajanje za drugega, brez zadržkov in brez retorike.
Skupen obed je bil za Jude dejanje medsebojnega sprejemanja in dobrodošlice, konkretizacija občestva in harmonije, kot je razvidno iz ureditve spominske velikonočne večerje (1. berilo), ko je bila družina zbrana okoli jedi z jagnjetom in če je bila premajhna, se je morala povezati z drugo družino. Zaužitje jagnjeta z opasanimi boki, čevlji na nogah in palica v roki je bil spomin na odrešitev, ki se je zgodilo z Gospodovim delom v prehodu Rdečega morja; iz istega razloga je podpirala enotnost in občestvo vseh ljudi, prijateljstvo in delitev.
Ko Jezus svoje zbere za mizo zadnje večerjo, se zgodi, da so skladnost, občestvo, delitev in sinergija odsev ljubezni med Očetom in Sinom. Z drugimi besedami, učenci živijo vez občestva zaradi preprostega dejstva, da Oče ljubi Jezusa od začetka, in tako postanejo deležniki te ljubezni. Jezus jih ljubi »do konca« in jih ne imenuje več služabnike, ampak prijatelje, ker jim je dal vedeti vse, kar je slišal od Očeta (Jn 15,15). Ne samo sprejemanje in dobrodošlica, ampak ljubezen. Uresničuje se v delitvi obroka, v lomljenju kruha, ki je v judovskem kontekstu zgovoren znak samoizročitve očeta družine, predvsem pa v tej »anormalni« gesti umivanja nog. , ki ne potrebuje komentarjev in ne sodi v kontekst judovske pashe. Umivanje nog je bilo lastno sužnjem in spremljevalcem in tako kot služabnik, se Jezus skloni, in učencem umije noge, da bi s tem dejanjem konkretno izrazil globino prave in nedeljene ljubezni in sprejemanja vsakega človeka. Neki neznani avtor je zapisal, da je na podplatih ljudi odtis poti, ki so jo prepotovali; dodali bi lahko, da Jezus v tem umivanju zato pozdravlja tudi njihove življenjske poti, njihovo zgodovino, njihovo identiteto in njihovo zgodbo o pripadnosti njemu zdaj kot še nikoli. V tej povezavi vidimo življenjske poti človeka in končno človeštva, ko s tem dejanjem Jezus simbolično ugasne gnilobo neprimernih mest, ki so jih dosegle noge človeštva, opere umazane korake, ki jih je človeštvo naredilio za nora dejanja ali neprimerna dejanja. Jezusova kopel za noge tako apostolom omogoča, da uberejo nove poti in sledijo njegovi ljubezni, v njih odpira novo upanje ter spodbuja zaupanje in dobrodelnost.
“Kakor sem jaz, tudi ti.” V isti ljubezni, ki smo ji postali prejemniki, moramo vztrajati, da dar, ki nam ga je Bog v Jezusu dal od sebe, ne bo banaliziran, da ne bi ugasnila moč ljubezni, ki mora postati znak naše krščanske izbire. .
V zvezi s tem se spontano poraja vprašanje: kako to, da Janez za razliko od drugih evangelistov molči o ustanovitvi evharistije in se ustavi le pri večerji in umivanju nog? Po mnenju nekaterih eksegetov bi bilo to posledica dejstva, da je Janez svoje pisanje napisal v veliko poznejših časih, ko je do zdaj v skupnostih postalo »lomljenje kruha« nekaj običajnega, morda ločeno od svojega prvotnega resničnega pomena. Med verniki ni več prvotnega žara občestva in tudi če se zavedamo ljubezni, o kateri smo govorili, je ne doživlja več z enako intenzivnostjo med uživanjem evharističnega obroka. Tu potem Janez vztraja zato, da ekstrapolira »jedro« evharističnega slavja, to je izjemno Jezusovo ljubezen, ki tudi sam dela našo hrano z znamenitimi besedami »To je moje telo«, ko izgovarja, kateri kruh ni več kruh, ampak postane njegovo pravo telo. Ob besedah ”To je kelih zaveze” vino ni več vino, ampak je ista kri, ki jo bo prelil na križu. Pravzaprav vera v bistveno Jezusovo navzočnost v evharistiji ni dovolj, če izključimo, da to izvira iz Jezusove brezpogojne ljubezni do nas, saj sta ravno isto Gospodovo Telo in Kri predpostavka najvišjega izraza ljubezni, ki je križ.. Prav tako ni priročno jesti tega zakramenta, če z jemanjem izključimo potrebo po ustvarjanju občestva med seboj in z drugimi, ki postane odmev ljubezni Kristusa samega.
