Na ta dan razmišljamo o Jezusovem trpljenju, ki ga takoj po velikonočni večerji omogoča Juda, apostoli pa ga zapustijo in zanikajo. Bičajo ga, zasmehujejo in obsojajo na smrt. Jezusa obsoja politična oblast, ki razume zaplet, ki se je skoval proti njemu, in zatrjuje: »Ne najdem na njem nobene napake«. V njihovih rokah Jezus ni več človek, ampak v načinu, kako se z njim ravna, postane stvar.
Jezus je hotel trpeti kot mi in bolj kot mi. V svojem poslanstvu in svoji zavezi, da postane človek med ljudmi, je želel iti do konca. Marija, njegova presveta mati, deli trpljenje s sinom: »Tudi tvojo dušo bo meč prebodel« (prim. Lk 2,35), ji je rekel stari Simeon. Marija, Jezusova mati, ob vznožju križa postane mati vseh nas. Pravzaprav Janez piše, da so bile blizu križa «njegova mati, mamina sestra, Marija, mati Klopajeva in Marija iz Magdale. Tedaj je Jezus, ko je zagledal svojo mater in ob njej učenca, ki ga je ljubil, rekel svoji materi: “Žena, tukaj je tvoj sin”. Nato je rekel učencu: “Glej tvoja mati!”
Jezus torej, ko umira, nas vse vidi v Janezu in nam daje Marijo, da bo naša mati, naša sestra na poti vere, ki sledi Jezusu do dokončne pashe.
Poleg tega je Odrešeniku sveta pred križanjem odvzeta njegova obleka. Je ponižan in slečen, nag, kot vsak bolnik v bolnišnici, kot vsak obsojen. Roke in noge ima pribite na križ. Križanje je eden najbolj krutih mučenj v antiki. Križanje je bilo rezervirano za sužnje, vojne ujetnike in izgrednike, kriminalce. Cesar Titus je po obleganju Jeruzalema dal poražene križati zunaj mesta, po 500 na dan, dokler ni bilo več prostora za zasaditev križev (tako pravi zgodovinar Jožef Flavij). Šele s Konstantinom je bilo leta 341 križanje uradno odpravljeno. In Jezus je hotel deliti to bolečino na najbolj drastičen način. Samo ponižni moramo biti pred njim, ki trpi in odpušča, na križu, krvavem mučilnem orodju.
Beremo, da je Jezus pred smrtjo žejen: «Tam je bil vrč poln kisa; zato so položili gobo, namočeno v kisu, na trst in mu jo prinesli k ustim. Potem ko je vzel kis, je Jezus rekel: “Končano je!” In sklonil glavo in izdihnil. Običajno so vojaki križanim strli kosti, evangelist pa poroča takole: »Ko so prišli k Jezusu in videli, da je že mrtev, mu niso zlomili nog, ampak ga je eden od vojakov s sulico udaril v bok in takoj je pritekla kri in voda”. Ta kri in ta voda sta simbol krsta in evharistije.
Odrešenik sveta je umrl in je položen v Marijino naročje, kot je bil kot otrok. Vse se zdi končano!
S pokopom je Jezus, tako kot z vsakim umrlim človek, je vsega konec. A nekaj je že v zraku. Njegove besede, ki jih je večkrat izgovoril, so bile jasne: »Uničite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil« (prim. Jn 2,19). Kmalu se bo nebo za vedno znova odprlo! Velikonočno veselje izvira iz trpljenja. Kajti veselje vedno izvira iz danega življenja.
Hodimo z Marijo, žalujočo devico, z njenim zgledom in njeno molitvijo, za Gospodom Jezusom, ljubosumno ohranjajmo njegove kretnje in besede v svojih srcih in čakamo na njihovo izpolnitev.
