Za naše skupnosti se odpira pomemben teden: od danes in za celotno tridnevje v pripravah na slovesnost Marijinega vnebovzetja in nato sv. Roka bomo poskušali razumeti nekaj več o našem času, ki se počasi briše (da ne rečem ubija) ena najpomembnejših in odločnih besed, ki nam jih je Jezus ponudil, beseda, ki je postala nadležna in neznosna: BLIŽNJI!
Današnji evangeljski odlomek je dolg in nekoliko zapleten, v bistvu pa nam pove, da je naš bližnji naš zaklad in da se ne moremo bati svojega bližnjega, saj Bog zaupa v bližnjega. Morda bo primeren tale komentar:
1) Jezus na začetku vsakega izmed nas – pa tudi svojo Cerkev – nagovarja z veliko naklonjenostjo in nas imenuje »mala čreda«, torej ljudje, ki ne morejo zaupati v modrost in moč velikih in močnih. To me skorajda preseneti: Jezus nas ljubi kot majhne, prepozna nas, ker smo majhni, skloni se nad nami, ker nas vidi majhne. V majhnosti, bi lahko rekli, je vse in prav zato, ker nam prav malčki, nebogljeni otroci in ostareli, dajejo najdragocenejši dar: Kraljestvo, za katerega vemo, da ni predmet, ampak OSEBA: Jezus, Božji Sin! Evangelij je prekrižan s tem oznanilom: Kraljestvo je prišlo k vam – približalo se je Božje kraljestvo – kraljestvo je malo seme – kraljestvo je malo kvasa – kraljestvo je sejalec, kmet -; Jezusova konkretnost je vedno fascinantna a hkrati zahtevna: to vztrajanje pri majhnem je vabilo k konkretnosti bližine tistim v stiski.
2) Potem se postavlja vprašanje, ki izhaja iz stavka, ki ga Jezus daje o zakladu in srcu: kje je moj zaklad? Kje je naš zaklad? Obstaja tudi srce, življenje, možnost pripadnosti Kraljestvu in Bogu samemu. Moj sosed … spomnite se prispodobe o dobrem Samarijanu: tistim, ki so rekli, da je sosed Jud ali njegov sočlovek, sosed njegove rase, vere, jezika; ali tiste, o katerih so trdili pravoverni, da se je treba bližnjega paziti, sicer postane nečist, če se ga dotakneš, ko krvavi (to je, ko te zelo potrebuje), Jezus opozarja na razdaljo, ki ločuje človeka od Boga! Če je vaš Bog to, če vas vaš Bog tega uči, vedite, da On ni Bog! Ne moj Bog! Kje je moje srce? V stvareh? V materialnih dobrinah? Ali pa so moji srčni odnosi, ljudje ustvarjeni po božji podobi in sličnosti? Tisti bližnji (in zato posebej dragocen!) je lačen, žejen, romar, bolan, ujetnik, tujec! Evangelij nas opominja, da Jezus s preprostostjo in konkretnostjo izjavlja, da kolikor je človek oddaljen od odnosov in od bližnjega, je oddaljen od Boga in njegovega Kraljestva.
Pravi učenec, pravi Jezus, je tisti, ki ne kopiči zakladov na tej zemlji: »Prodaj, kar imaš, in daj v miloščino; naredi vreče, ki se ne starajo, varen zaklad na nebu, kamor ne pride tat in črv ne poje. Kajti kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. Življenje je dragoceno, iz dneva v dan se krajša, zato ga ne smemo zapravljati, ampak ga živeti čim bolj intenzivno in nas vedno znova spominjati, da če je Jezus naš pravi zaklad, tisti, za katerega je vredno celo izgubiti življenje (prim. Lk 9,24), bomo lahko tudi ves svoj obstoj usmerili v njegov prihod ob koncu časa. Najlepša resnica krščanstva je, da življenje ni zabava, ampak »pričakovanje zabave«. Pravzaprav smo kristjani po definiciji tisti, ki živimo »s treznostjo, pravičnostjo in pobožnostjo ter čakamo na blagoslovljeno upanje in razodetje slave našega velikega Boga in Odrešenika Jezusa Kristusa« (prim. Tit 2,13), »tisti, ki bo z ljubeznijo pričakoval njegovo razodetje« (prim. 2 Tim 4,8). Odlomek evangelija nas tudi vabi k budnemu čakanju, da ne bi bili nepripravljeni, ko bo Gospod potrkal na naša vrata: »Bodite pripravljeni, z oblačili tesno na bokih in prižganimi svetilkami; bodite podobni tistim, ki čakajo svojega gospodarja, ko se vrne s poroke, da, ko pride in potrka, takoj odprejo«.
S tem mandatom združuje obljubo: «Blagor tistim služabnikom, ki jih gospodar najde budne, ko se vrne; Resnično, povem vam, zategnil bo svoja oblačila okrog svojih bokov, jih dal sesti za mizo in jim prišel postreči.« Za tiste, ki ga vztrajno čakajo, bo Gospod ponovil kretnje, ki jih je izvedel na zadnji večerji, ko je postal služabnik svojih učencev in jim rekel: »Kdo je večji, kdor je pri mizi ali kdor služi? Ali ni tisti, ki sedi za mizo? In vendar sem med vami kot tisti, ki služi« (prim. Lk 22,27). Da, vedno moramo biti dobro budni, ker bo Gospod Jezus, Sin človekov, prišel v uri, o kateri ne mislimo, kakor tat ponoči; za tiste, ki so ga znali počakati – “in če jih ob prihodu sredi noči ali pred zoro najde takšne, imajo srečo!” – tedaj se bo izpolnila njegova beseda: »Vi ste tisti, ki ste z menoj vztrajali v mojih preizkušnjah in jaz vam pripravljam kraljestvo, kakor mi ga je pripravil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu« (prim. Lk 22, 28-30).
3) Končno prispodoba, tako lepa, ko nam pripoveduje o Bogu kot gospodarju, ki odide in vse izroči, vse zaupa. Vsakič, ko poslušam te besede, rad pomislim, da če je človek sposoben vere, ko absolutno zaupa Bogu, je to zato, ker je poslušal Boga, ki veruje v človeka. Pravkar smo rekli, da daje kraljestvo v roke malim in zdaj (ponavljam misel) nam Jezus predstavi Boga kot posestnika, ki zapusti svoje imetje in zaupa svojo hišo svojemu služabniku. Bog, kot nekakšen samozavesten šef, ki ne dvomi v svojo odločitev. Prav zato, ker ima Bog srce, polno svetlobe, nam zaupa svoje stvari, vse, ves svet in to počne tako, da vam reče: Lahko prevzamete odgovornost, lahko poskrbite! Tega ste sposobni, ker ste bogu podobni. In zaupa nam.
Še zadnja stvar me preseneti: prispodobo na Petrovo vprašanje: toda ali pripoveduješ te besede za nas ali za vse? Jezus je zelo jasen: Jezusov odgovor je zelo jasen: v njegovi Cerkvi nihče ne sme pozabiti neverjetne strasti, s katero nas Bog ljubi in ljubi vsakega človeka, dal se nam je v službo! Kakšno zaupanje v tega krhkega človeka. In v službi vsakega človeka v Gospodu Jezusu gre zlasti za spomin, ki se mora nujno izraziti v predanosti velikega in vzajemnega spoštovanja vsakega izmed nas. Zato nad glavo tistih, ki so odgovorni za evangelij, visi »gorje«: gorje tistemu služabniku-učencu, ki se bo postavil nad gospodarja: »Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel ob dnevu, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki« (Lk 12,45). Res je, da smo vsi povabljeni k budnosti, res pa je tudi, da je Gospod, »Vrhovni pastir«. No, ti, torej pastirji cerkve, vedo, da so poklicani opravljati svojo službo kot »Kristusovi služabniki in oskrbniki božjih skrivnosti« (prim. 1 Kor 4,1). Če se ugotovi, da so ti služabniki naklonjeni svoji službi, “blagor jim”, ker bodo prejeli malo udarcev; če pa se zaradi oslabitve Gospodovega pričakovanja vdajo skušnjavi, da bi gospodarili nad čredo, ki jim je bila zaupana (prim. 1Pt 5,3), bodo strogo kaznovani, saj tega ne morejo reči, da niso bili opozorjeni: “Hlapec, ki, poznavajoč voljo svojega gospodarja, ne bo uredil ali ravnal po njegovi volji, bo prejel veliko udarcev.”
To torej ni pot Gospoda, Ženina, ki nas je ljubil do konca in nas vsak dan prosi, da preverimo svojo zvestobo ponižne in velikodušne ljubezni: šel nam je umit noge, da bi sedli za njegovo mizo, kajti tisti kruh, ki ga je razlomil, ne ostaja samo kot beseda, ampak postane dejstvo, delo, najintimnejša bližina Boga.
