Pot v Jeruzalem je skoraj končana. Jeriho, mesto kjer se danes Jezus ustavi (približno trideset kilometrov od Jeruzalema) je v tem potovanju nekje zadnja postaja.
Luka, nam omogoča, da podoživimo eno najbolj vznemirljivih srečanj v celotnem evangeliju. V galeriji likov, ki jih je »naslikal« Luka, je Zahej lik spreobrnjenega grešnika, potem ko je bil ljubljen. Božja ljubezen ga je spravila dol s smokve, na katero je splezal, da bi videl Jezusa.
Zanimivo da ime Zahej pomeni “čist, nedolžen”, a vemo je bil vodja pobiralcev davkov, rekli bi šef FURSA (“architelones”, izraz, ki zanimivo ne obstaja nikjer drugje v grški literaturi tistega časa: morda ga je skoval sam Luka, da bi pokazal pomen, ki ga pripisuje tej epizodi.
Ti davčni izterjevalci, ki jih je običajno najemala rimska vlada, so bili pogosto pohlepni in pokvarjeni in ljudje so jih ljudje sovražili in postavljali na raven javnih grešnikov in prostitutk, tudi zaradi njihovega sodelovanja z okupacijskimi silami rimskega cesarstva. .. Zahej je bil torej šef, največji tat od vseh in to vsi ljudje vedo. Zelo je bogat je , ker je veliko nakradel, zahteval je namreč več, kot so zahtevali Rimljani.
Ampak pri vsem bogastvu želi videti Jezusa. Luka ne razkrije ničesar o razlogu te želje. Poskus videti Jezusa izraža željo: verjetno je nezadovoljen, nemiren, zato “poskuša videti” nekaj drugega. Ne vemo, kaj se je dogajalo v njegovi notranjosti, vemo pa, da v življenju napredujejo le tisti, ki jih žene želja in ne strah.
Preden nadaljujem, vprašanje za nas danes: ali tudi ti zares želiš videti Jezusa? Se srečati z njim? Ali si prepričan?
Majhne postave
Zahej je majhne postave. Luka nam ne želi predstaviti v cm tega malega možica, ampak dojemanje, Zahej se sam počuti majhnega, manjvrednega, nesposobnega. Verjame, da ga zaradi bogastva ne cenijo. Včasih se zgodi tudi nam: sanjamo v srcu, čakamo in potem je v nas malo želje, ki pa postane mlačna.
Čas je, da vzamemo pogum v obe roki. Zahej se ne boji, da bi izpadel smešen (saj je vendar vodja cestninarjev!), ne sramuje se geste, ki ni vredna njegovega družbenega položaja, da spleza na smokvino drevo, za njene široke liste. Skrije se tam. Premagati moraš torej strah pred sodbo drugih, da najdeš svojo pot. On, eden najbolj znanih mož v mestu, ki se jih najbolj bojijo, spleza na drevo, katerega veje poganjajo malo od zemlje, ki je značilno za subtropsko podnebje Jerihe, potopljeno 300 metrov pod morsko gladino. Jeruzalem je namreč višje, Jeriha pa ob Mrtvem morju. Od tam ve, da ga bodo vsi videli.
Oprostitev
Obstaja veliko zmede: v mestu je bil slepec ozdravljen po zaslugi tega rabina, za katerega se zdi, da ima neverjetne moči. Jezus hodi med množico, potrebujejo ga tisti, ki iščejo ozdravljenje, tisti, ki prosijo za pomoč, tisti, ki nanj izlivajo svojo bedo in utrujenost.
Jezus pa se ustavi, dvigne pogled in sreča Zaheja z očmi. Zahej si ni želel srečati z Jezusom, želel ga je samo videti, vedeti, kdo je, vendar je nemogoče poskusiti videti Jezusa, ne da bi on prej videl tebe. Želel je videti Jezusa, zdaj pa se počuti pogledanega, doseženega s tem pogledom, edinim pogledom, ki ne sodi, ne obsoja, ne ponižuje in je zato svoboden. Kaj je Zahej videl v teh očeh? Ne vemo. Vemo le, da po tem pogledu nič več ni bilo tako kot prej.
“Zahej, takoj stopi dol, ker se moram danes ustaviti pri tebi.” Vidim Zaheja, ko se v naglici trebuščat kot je bil, previdno spušča da ne bi morda lomil krhkih vej smokve. »Moram«, pravi Jezus, to je dolžnost ljubezni: Bogu nekaj manjka. Če bi Jezus rekel: »Zahej, spreobrni se, vrni, kar si ukradel, priznaj svoje napake in pridem v tvojo hišo«, sem prepričan, da bi Zahej ostal na drevesu. Brez pridiganja, brez prošnje za kesanje. Od njega se ne zahteva, da se spreobrne, od njega se ne zahteva, da spremeni svoje življenje, ker Bog odpušča, on ne čaka na kesanje.
Pokliče ga po imenu
Za vse prebivalce Jerihe je bil preprosto »poglavar cestninarjev«, za Jezusa pa je Zahej. Klicati po imenu pomeni dati dostojanstvo in dati obraz.
Povabi ga, naj se spusti, najprej s piedestala, na katerega so ga postavili kot dacarja. Končno mu je nekdo vdrl v srce in ga nehal obsojati. Zahej se končno počuti ljubljenega zaradi tega, kar je, neodplačno, in naravno je, da stori enako. Jezus ne postavlja pogojev in tudi Zahej ne.
Zahej hitro vstane, zavzame položaj govornika (tipična Lukova formulacija). Nihče od njega ni zahteval, naj da polovico svojega premoženja revežem, nihče od njega ni zahteval, naj vrne od dolgovanega zneska, ampak je pripravljen vrniti štirikrat toliko, kot je bilo ukradenega. Naredi veliko več, kot bi zakon zahteval. To so edino geste ljubezni. Jezus ljubi Zaheja svobodno in Zahej počne enako. Ljubezen je tista, ki spremeni življenje. Počutiš se ljubljenega, odpuščanje je pred Bogom še predno se pokesaš.
Mati Terezija je nekoč rekla: »Obstaja samo en Bog in on je Bog vseh. Zato je pomembno, da vse ljudi vidimo kot enake pred Bogom. Vedno sem govorila, da moramo pomagati hindujcu, da postane boljši hindujec, muslimanu, da postane boljši musliman, in katoliku, da postane boljši katoličan.«
Dom
Jezus se povabi na tvoj dom. Oba odideta sredi splošnega škandala množice. Na Levijevi gostiji (Lk 5,30) je samo nekdo godrnjal, tukaj pa zdaj godrnjajo vsi.
Jezus vstopi v hišo glavnega davkarja in mislim, da jo je našel takšno, kot je ostala, predno je Zahej odhitel na drevo. Zahej ni pričakoval nobenega obiska, ni bilo časa za pospravljanje. A Jezus nima s tem nobenih težav, on vstopi v svojo hišo tako, kot je. V sebi nosimo ogromno idejo, da nas greh oddaljuje od Boga, ker nas zlo oddaljuje od Boga. Mislimo, da se nam Bog približa le, ko smo čisti, lepo oblečeni, spovedani, brez grehov. Tudi Zahej je mislil tako. Na srečo se zdi, da Gospod misli drugače. Po drugi strani, kaj sploh to pomeni za nas? Najina zgodba, kolikor hočeš zapletena, je v redu, taka kot je. Če se nimamo za vredne, je to naš lastni problem, zagotovo pa ne božji problem.
Duhovno življenje se ne začne, ko nehamo grešiti, ampak takrat, ko si v svoji šibkosti znova zaželimo, da bi ga lahko srečali, tudi če si tega ne zaslužimo. Da bi izkusili Božjo ljubezen, nam ni treba najprej spremeniti svojega življenja. Šele ko izkusimo Njegovo brezplačno ljubezen, se bo naš življenjski slog začel spreminjati.
Jezus vstopa v naša življenja in domove, take kot smo, prihaja nas obiskat, ker nam prinaša veselo novico: »Danes je v to hišo stopilo odrešenje«. Danes je odrešitev zate, prijatelj. Za vas, ki vidite, da vam življenje neizprosno mineva brez sunkov, za vas, ki jokate, ker niste zmogli urediti odnosa z ženo ali možem, za vas, ki živite zadnja leta svojega življenja v samoti, za vas, ki ne zmorete diplomirati, za vas, ki ne morete poimenovati tega, kar čutite v sebi. Zate, prijatelj, je danes to dobra novica: Gospod te obiskuje. Ljubezen v nas sprošča nepričakovane in skrite energije. To se zgodi Zaheju, ki zdaj postane učenec. In tako se lahko zgodi tudi nam. Samo prepustiti se je treba pogledu Božjega Srca, ki nas ljubi takšne kakršni smo.
