Sporočilo beril, ki jih oznanjamo na to XXXIII. nedeljo med letom, lahko strnemo v izraz »zvestoba«. Gospodova beseda nas danes kliče, da smo »zvesti«, da premagujemo svojo prirojeno duhovno (in pogosto človeško) povprečnost. Zvesti ne instituciji, ne zakonu, ne templju, ne raznoraznim »gospodarjem«, ki se hočejo polastiti naše vesti, temveč notranji svobodi, ki je, še posebej danes, težka. »Težka svoboda«, jo je imenoval Emmanuel Lévinas, ki jo je treba uresničiti v sedanjosti, ki je videla preveč kriz svobode: svetovne vojne, totalitarizme, taborišča smrti, plinske komore, jedrske orožje, terorizem, socialne in delavske težave, pa tudi čas, ki ga doživljamo ni nič podoben pravi svobodi, morda za nekatere.
Tudi tokrat najdemo v današnjih berilih, kot smo že ob drugih priložnostih poudarili, izjemno analogijo med versko in osebno zvestobo, ki nam je predlagana, ter življenjem para in družine, ki je prav tako poklicana k tisti težki svobodi in zvestoba, ki bi bila vsaj podcenjena, če bi jo upoštevali samo na fizični ravni.
Poglejmo, kaj pravijo današnji odlomki.
Prvi odlomek je iz preroka Malahija. »Kajti glej, pride dan, razžarjen kakor peč, in vsi predrzneži in vsi, ki delajo krivično, bodo strnje: dan, ki pride, jih bo sežgal, govori Gospod nad vojskami, ker ne bo pustil od njih ne koreninice ne vejice! 20 Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje bo v njegovih perutih. Izšli boste in boste poskakovali kakor telički iz staje. 21 Poteptali boste krivičnike, da bodo pepel pod stopali vaših nog na dan, ki ga naredim, govori Gospod nad vojskami.« (Mal 3,19-21)
V teh Malahijevih besedah je spoznanje položaja krivice, v katerem se giblje zgodovina, vendar je tudi upanje: Bog ostaja Bog in prišel bo dan zmage pravičnega, ki zaupa v Boga.
Ime »Malahija« pomeni »moj glasnik«, kot dejansko beremo v knjigi, ki mu je pripisana: »Glejte, pošiljam svojega angela, da pripravi pot pred menoj. In takoj bo stopil v svoje svetišče Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite, glejte, prihaja, govori Gospod nad vojskami. Toda kdo bo mogel prenesti dan njegovega prihoda, kdo bo obstal, ko se prikaže?« (Mal 3.1).
Prerok v svojem kratkem, a ostrem sporočilu (na to nedeljo bomo prebrali sklepni odlomek) poudarja antinomijo, ki je prisotna v našem vsakdanjem življenju: obstoj, razpet med krivico in pravičnostjo, med nezvestobo in zvestobo. Biti »zvest« je za vsakega izmed nas naporna pot, pogosto sestavljena iz nenadnih obratov, na katerih žal držimo dano besedo. Sporočilo “Gospodovega glasnika” je v tem pogledu tako ostro kot sporočilo vseh prerokov. Nihče ne more prevarati Gospoda: v življenju je vsekakor mogoče delati krivice, udarjati po najrevnejših in tistih, ki se najbolj borijo, izvajati rasno sovraštvo in genocid, toda – in tukaj je metafora zelo jasna – na zadnji dan, vroči kot goreča peč, bodo krivičniki, mogočneži, zatiralci, vsi bodo kot slama, ki jo ogenj hitro uniči, da bo sonce pravice vzšlo nad »pravičnimi«, torej nad tistimi, ki so bili v življenju zatirani.
To nikogar ne pooblašča, da bi sodili, niti da se a priori imamo za »pravične«, temveč nas zavezuje k ravnanju po pravičnosti in zakonu, ne z namenom nagrade in niti obsojanja na domnevno kazen tistega, ki ne opravlja del pravice ali sklicevanja na smrtno kazen za zločince: ni odvisno od nas, od nas je odvisno le, da živimo dostojno življenje. Potem bo seveda prišel Gospod sodit svet (Psalm 97), vendar vemo, da prihod ni neka imaginarna prihodnost, ampak je že tukaj in zdaj, in od zdaj naprej. On sodi dela človeka. In pozdravljamo ga – torej pozdravljamo Kraljestvo, ki ga je ustanovil – s petjem hvalnic ob zvokih harfe, trobente, roga, melodičnih hvalnic, ki izražajo naše veselje, ker je pravica ponovno vzpostavljena v svetu večne krivice. To ni utopija, je upanje, ki ga psalmist oznanja z vsemi nami. Toda to je vprašanje marljivega upanja, ki nas mora najti, če ga želimo uresničiti.
V drugem pismu kristjanom v Solunu, ki ga pripisujejo Pavlu, se loteva težke teme – medtem ko ostajamo v tej postelji pravičnosti in svobode. Težko tudi za nas danes. V skupnosti v Solunu so številni kristjani, skoraj obsedeni s čakanjem na zadnje čase, ki se smatrajo za neizbežne, dejansko nehali delati, celo delati, in se ustalili v nekakšni resignirani brezbrižnosti. Pavel jim nameni zelo ostre besede: kdor noče delati, naj niti ne jé, jim pravi; besede, ki zvenijo posmehljivo v časih, kot je naš, ko se delo zdi skorajda privilegij redkih in se mnoge družine znajdejo brez dela in s tem brez dohodka in s tem brez kruha. Žalostna zgodba z možnostjo, da se na tisoče družin znajde na pločniku, ker se tepta pravica tistih, ki delajo v korist malikovanja dobička. Tudi tu – rečemo mimogrede, a z veliko žalostjo v srcu – se pokaže tista zgodovinska antinomija, pristna krivica, med tistimi, ki živijo z neizmernim bogastvom, ki ga zapravljajo za uživanje vseh vrst užitkov in za upravljanje velikanske moči, in tistimi, ki na po drugi strani pa s svojim delom ne more dobiti niti kruha.
Pa vendar je v Pavlovih besedah modrost, ki jo lahko popolnoma razumejo le tisti, ki so se znašli z žuljavimi rokami in nikoli niso popustili: samo tako, da si poskušajo služiti kruh, ne s pretvarjanjem, ne z dobrohotno prizanesljivostjo različnih sil, ne morejo z zakoni »ad personam«, ali z lastnim znojem pridobiti pravdo; svoboda ni tista, ki omogoča tistim, ki verjamejo, da jo imajo, da lahko počnejo tisto, kar se jim zdi najbolj priročno, najprimernejše in najbolj razveseljivo, ampak tista, ki se odpira v razsežnost Transcendence, v prostore svobodnega bivanja, vrednega tega imena.
Tu je vstavljen odlomek – ki ni enostaven tako kot vsi eshatološki govori – iz Lukovega evangelija. Tu gre za prvi del eshatološkega govora ko Jezus pred bližino svojega trpljenja izreče avtoritativno besedo o koncu časov in o prihodu v slavi Sina človekovega: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.« (Lk 21, 25-28)
Znamenja, ki jih morajo učenci znati prebrati z razumom.
Jezusov govor izzove nove okoliščine. Judje so bili zaljubljeni v veličastni tempelj. Bila je čudovita gradnja! Luka namreč pomenljivo zapiše, da »medtem ko so nekateri govorili o templju, ki je bil okrašen s čudovitimi kamni in votivnimi darovi, je Jezus rekel:» Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki ne bo uničen« (Lk 21,6). Srhljive besede, ki jih je izrekel Jezus. Toda kaj pomeni ta prerokba? Kakor je nesrečno končal tempelj, tako bo z vso korupcijo in vsem ustrahovanjem. Božja sodba nad mestom Jeruzalem je svarilo, ker bodo Gospodovi sovražniki poginili in vsi hudobneži se bodo razkropili, pravični pa bodo vzcveteli kakor palma, rasli kakor libanonska cedra (prim. Ps 92, 10,13). Evangelist tudi ugotavlja, da Jezus na vprašanje učencev o tem, »kdaj se bo to zgodilo, kaj bo znamenje in kdaj se bo zgodilo«, odgovarja tako, da jih opominja, naj vadijo previdnost, da se ne pustijo zavesti trikom. Mnogi bodo prišli v mojem imenu in rekli: “Jaz sem” in: “Čas je blizu”. Ne hodite za njimi!” V Markovem evangeliju pa beremo: »Vstali bodo lažni Kristusi in lažni preroki, ki bodo delali znamenja in čudeže, da bi zapeljali izvoljene. Ti pa bodi pozoren!” (prim. Mr 13, 22-23). To pomeni, da se bodo vedno našli ljudje, pripravljeni zahtevati nazive, ki niso njihovi. Razkriti bodo, ker medtem ko je Mesija prišel, da bi služil in ne zato, da bi se njim služilo, oni nočejo služiti, ampak želijo moč, da bi prevladovali nad drugimi (prim. Lk 22, 24-27). Kako neverjetno moč ima laž, kako topoglavo ljudje raje sprejmejo laž, kakor resnico. Res vidimo, da je hudič izpuščen, zato je zelo pomembna zavest, da je kristjan poklican, da se upre laskanju teh sleparjev, z odločnostjo izreče svoj “ne” in se spomni tistega Jezusovega ukaza: “Ne hodi za njimi!” je tako jasen kot njegov “Follow me!”
Nato nas Jezus svari, da se ne smemo prestrašiti, ko slišimo o vojnah in revolucijah: to so zgodovinski dogodki, ki zadevajo človeštvo vseh časov in jih omenja ne zato, da bi prestrašil, ampak da bi razkril »porodne muke« (prim. 8, 22) tisto mučno stvarstvo, ki gre proti cilju, ki mu ga je dal Bog, proti zemlji in novim nebesom Kraljestva. »Toda najprej bodo položili roke nate in te preganjali … zaradi mojega imena«: to je veliko znamenje, ki ga je napovedal Jezus, preganjanje njegovih učencev, tudi s strani sorodnikov in prijateljev: »Izdani boste celo od staršev, bratov, sorodnikov in prijateljev, in nekatere vas bodo ubili.” Te besede se uresničujejo! Pomislimo na preganjanja prvega krščanskega stoletja do današnjih dni, tudi pri nas, ne še na krvav način kot pred mnogimi desetletji, pač pa na subtilen način, ki seže v vest človeka. Cerkev pač raste v preganjanju in »kri mučencev je seme novih kristjanov« (Tertulijan). Preganjanje torej za vernike postane »priložnost za »martyria«, za pričevanje«. Poleg tega Jezus kristjane opozori na pravilno vedenje: »Sklepaj torej, da ne pripravljaš najprej svoje obrambe; dal ti bom besedo in modrost, da se vsi tvoji nasprotniki ne bodo mogli upreti ali ubraniti«. No ja, skrbeti moramo le za to, da živimo krščansko krepost »par excellence«, vztrajnost, na katero Jezus veže izjemno obljubo: »S svojo vztrajnostjo si boš rešil življenje«. Krščansko življenje torej zahteva vztrajnost do konca, kajti kristjan je tisti, ki vztraja v ljubezni, dela dobro med ljudmi, tudi za ceno lastnega življenja.
Ko Luka piše svoj evangelij je jeruzalemski tempelj že uničila rimska vojska. Kot pravi evangelist, od tega templja ni ostal kamen na kamnu. Še več, za Luka zadnji časi nimajo več tiste neposrednosti, ki je tako razburila Tesaloničane. Kristjani Lukovega časa živijo čas bolj umirjenega, manj tesnobnega čakanja; čas obnove, a ne templja (evharistija se zdaj obhaja po domovih, kar ustvarja tiste domače skupnosti, ki jih danes tako zelo primanjkuje), ampak tistega Božjega kraljestva, ki ga je Jezus prišel prinesti, kraljestva, ki ni samo v posmrtnem življenju, pač pa je že tukaj in zdaj, torej med že in še ne. Da bi dojeli to Kraljestvo, pa je treba biti previden in pogumen hkrati. Isti Jezusov pogum in enaka previdnost: in ker učenci niso več kot učitelj, jim je morda namenjena enaka usoda kot Jezusu: trpeti krivice, zlorabe, žalitve, torej, da se »križajo«, verjetno ne na palestinskem hribu, ampak v vsakdanjem življenju povsod. To je pričevanje, ki ga lahko daje kristjan, ne da bi se pustil zavesti slabim učiteljem, vedoč, da je učiteljev danes žal preveč, prič pa malo. Naš čas torej ni apokaliptični čas, čeprav se zdi, da ga nekatera znamenja napovedujejo, ampak čas sledenja, ki je vedno čas preizkušnje, tudi preganjanja. Lepo bi bilo, če bi lahko izstopili iz tega, pobegnili iz tega časa zgodovine, v katerem imamo srečo živeti, in se zatekli v metazgodovinski čas, nerealni čas z lažnimi pričakovanji, ki ne vključuje trpljenja in bolečine .. Kakšna strašna skušnjava!
To ne velja posebej za zakonce in družine, ki so danes, na to nedeljo pred praznikom Kristusa Kralja, poklicani k obhajanju evharistije sprave, svobode, potrpežljivosti in vztrajnosti. Brez obsojanja tistih, ki se v tej napetosti še ne znajdejo in tistih, ki tega obzorja še ne vidijo. Ne da bi od drugih pričakovali tisto, kar le vsak izmed nas težko doseže. Zato niso odveč vprašanja:
– Ali smo kljub težavam, s katerimi se srečujemo, vedno sposobni biti priče upanja?
– Kaj storimo, da posredujemo tistim, ki živijo blizu nas, v družini, na delovnem mestu, v družbenem in političnem življenju, predlog, da premagamo zemeljsko obzorje miru in takojšnje koristnosti, z vidika sprejemanja Kraljestva pravičnosti in miru?
– Katere konkretne zaveze menimo, da lahko sprejmemo v tej perspektivi? Ali smo se pripravljeni boriti za pravico, ki pač stane?
– Vprašajmo se mirno, brez sovraštva: kaj konkretno danes oznanja naša krščanska skupnost?
