Nedeljska misel: “Spreobrnite se, ker je blizu nebeško kraljestvo!”

Velja za vse. Ta zadnji izraz je v istem evangeljskem odlomku naveden celo trikrat.

Pravzaprav so to prve besede, ki jih razglasi Janez Krstnik (Matej 3,2), ki oznanja samega Jezusa na začetku njegovega poslanstva (Matej 4,1-17) in so prve besede, ki jih bodo učenci morali pridigati, ko bodo poslani na misijo (Matej 10,7). Preden je evangeljsko sporočilo nauk, je »oznanilo«, je vzklik veselja – Božje kraljestvo prihaja. Toda kaj je to »Božje kraljestvo«? Kaj pravzaprav pomeni ali kaj naredi? Rekli smo, da smo pred oznanilom, ki ima »kerigmo«, ki je osnova vsakega krščanskega misijona. V svoji zelo preprosti zgradbi je to oznanilo sestavljeno iz velelnika (spreobrni se) in indikativa (nebeško kraljestvo je blizu). Torej opomin in trditev, vedenje in dogodek.

Logično je najprej dogodek, ki ga povzroči Bog – prihod njegovega kraljestva – in nato posledica, ki jo moramo potegniti iz tega – naše spreobrnjenje; kot vidimo, je pred božjo pobudo, nato pride naš odgovor; najprej dogodek, nato vedenje; najprej darilo, nato zaveza.

Tu je advent, ki je pričakovanje na dogodek, ki ustvarja novo vzdušje in ki ga moramo napolniti s pravimi občutki. Beseda izhaja iz lat. advenire (priti) – v liturgiji štirje tedni pred Božičem. Pričakovanje je nekaj najbolj intimnega, čakanje je samo pred bančnim okencem, ali pa pred blagajno s supermarketu.

Advent (lat. adventus – prihod) pa je predvsem obdobje spreobrnjenja s postopnim in progresivnim pristopom k dogodku Božiča.

Sprašujem se, kaj lahko v tem obdobju marljivega pričakovanja naredimo kot družina, ali pa župnija znotraj in zunaj istega? Nas bolj skrbi zunanja podoba ali znamo zapustiti svoje srce neizpolnjenih želja in predvsem prisluhniti glasu Duha? Ali pa se očarati z zunanjostjo razsvetljenih veleblagovnic, za katere je advent že od septembra namenjen praznenju kreditnih kartic – vsaj za nekatere?

Moramo se zavezati močnejšemu orodju, ki ga mora vsak od nas uporabljati svobodno, predano, s spodbudo, samozavestjo in tudi z domišljijo in ne kot neko tradicionalno rutino samo lepo okrašenih cerkva s smrečjem in mahom.

V igro moramo vključiti skladnost vsakodnevnega delovanja, in Janez Krstnik vodi pot do te drže v čudovitim Matejevim evangeliju: »Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom.  Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz Jeruzalema in vse Judeje in iz vse pokrajine ob Jordanu.  Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Ko pa je videl, da prihaja k njegovemu krstu precéj farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja. Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta,‹ kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke.  Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Jaz vas krščujem v vodi  za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.  Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« (Mt 3,4-12)

To je bilo res zadnje upanje obupanega ljudstva: od vseh ljudi nobeno ljudstvo ni imelo toliko opozoril kot Izrael. Število prerokov, ki so mu bili poslani, se je kmalu izgubilo. Janez Krstnik je zato zadnji izmed »prerokov« stare zaveze. Zato je tista o prerokih in predhodnikih res žalostna zgodba: ljudje vedo, a nočejo videti, pripravijo prestol, a ne bodo sedli nanj. Morda so zato jezni: vedo, da so glas prisotnosti, a brez prisotnosti. Je le naglica tistih, ki v razpokah zgodovine zazrejo tisto, česar množica še ne more videti: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo« (prim.Mt 3,1-12). ). Kar je tako, kot bi rekli: “Obrnite se, ljudje: ali se ne zavedate, da gre mimo tisti, ki ga vsi pričakujemo?”. Tukaj so preroki, z ostrim, ognjevitim pogledom. Njim se po milosti zgodi, kot takrat ko nekoga zelo pogrešaš in ga vidiš povsod. So zablode vseprisotnosti a ne vsemogočnosti: kajti če je razdalja le problem geometrije, odsotnosti – celo odsotnosti Boga – ni mogoče razrešiti z nobeno enačbo. Za nebesa, po tisočletjih očitnih gotovosti, je najboljši način, da človeku rečeš “pogrešam te”, v občutljivi gesti nekoga, ki prosi za dovoljenje:

»Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi?«

Janeza Krstnika niso mogli razumeti, bil je kot sonce opoldan: premočan za slabotne oči, neprimeren za pohabljeno dušo, kakršna je Herodova. Vedno se zgodi tako, tudi pri Kristusu iz Nazareta: luč sveta je bila premočna za um, ki je vajen sveč ali kvečjemu bakel. Kajti vabiti ljudi k spreobrnjenju je tako, kot bi jih vabili na lekcijo o pomanjkanju: pomanjkanje je praznina s točno določenimi merami, neuporabno jo je zapolnjevati z drugimi stvarmi. Napolnjena bo samo s tistim kosom, ki se popolnoma prilega: torej »prinesite sad, vreden spreobrnjenja«. To ni neko plehko ali duhovito in zapleteno sporočilo, ampak preprosto, jasno: noben prerok med pridiganjem nikoli ni imel namena narediti vtisa na občinstvo. Duhovit človek izreka duhovite pripombe, da bi pokazal svojo govorniško spretnost: Kristus in preroki pa govorijo preproste stvari kljub svoji modrosti. Tu je torej njihova skrb, ki je vedno ista: da ljudstvo ne zamudi srečanja z lepoto, da mu ne uide vez z odrešenjem. Prihaja Bog in Janez Krstnik sliši njegove korake, natančno opazuje njegov pristop, skoraj zavoha njegovo sapo. Zato ljudem ne sme biti več dovolj, da slišijo, da je pravi Bog le ljubezen, temveč imajo priložnost videti zaposleno ljubezen, ki je na delu: »Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« (Mt 3,12)

Ljubljenega lahko vidi vsak, dotaknili pa se ga bodo lahko nekoč le njegovi najbližji. – «Vzemite in jejte. To je moje telo.«

Odrešitev temelji na bizarnih izračunih: življenja ne meri po številu vdihov, ki jih človek naredi, temveč po številu trenutkov, ki mu vzamejo dih. Krstnikova naloga je bila peti glas pričakovanja, uglasiti srca s Kristusom, pripraviti vse, da se liturgija začne: nato stopiti stran in narediti, pripraviti pot za Prijatelja. Jutri bo v obljubo ljubezni, ki gori v njegovih prsih, vklonil glavo Herodovemu poželenju: preveč zapletno, da bi razumeli skromno veličino tega glasu, ki ga je zapravil veter. Prav glas pa je bil prava Janezova bojna sekira, instrument, s katerim je poskušal svet očistiti banalnosti majhnih pričakovanj: le če ostaneš majhen, bo nekega dne mogoče odkriti velike stvari. Vse ostalo so utrinki večnosti, ki uidejo zaradi samoljubja: če hočeš biti prevelik, se včasih zgodi, da Boga niti ne opaziš.

Ali ga bomo srečali v tem adventu?

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več