Današnji dan je primeren za kratek skok v našo kulturno preteklost. Mineva namreč 180 let, kar se je v (Gornji) Vrtojbi rodil markiz Anton Obizzi (1843). Njegov oče, markiz Karel (Carlo) je bil italijanskega, mati Rozalija Gasperin pa slovenskega rodu. Imel je še sestre Amalijo Frančiško, Ano Ivano in Ludoviko ter brate Franca, Jožefa in Ivana. Zanimivo, prvi otroci iz Obizzijeve družine so bili rojeni v Gorici, mlajši, prvi med njimi prav Anton, pa v Vrtojbi, kjer je imela rodbina svojo podeželsko posest.
Anton Obizzi se je šolal v Gorici in Padovi, kjer je študiral tehnične predmete. Novembra 1870 se je poročil z dve leti mlajšo Jožefo Golja (Gollia), doma iz Ročinja. Leta 1893 je v Gorici ustanovil in vodil majhno tiskarsko delavnico, ki je veljala za prvo slovensko tiskarno na Goriškem. Delovala je do leta 1899, ko so jo odkupili sodelavci dr. Antona Gregorčiča z novonastalo Narodno tiskarno. Pri tiskanju je Obizziju v začetku precej pomagal Andrej Gabršček, znani goriški založnik in urednik. Z njegovo pomočjo je Obizzi tudi prišel do modernega tiskarskega stroja.
Obizzi je v svoji tiskarni tiskal več slovenskih časopisov, tednik Nova Soča, štirinajstdnevnik Gorica, nekaj časa tudi Sočo in Primorca. Slednja je leta 1893 prevzel Andrej Gabršček s svojo Goriško tiskarno. Liberalna Soča je leta 1894 Obizzija zaničljivo označila za “ubeglega laškega markiza”.
Obizzi je nato sam urejal in tiskal časnik Sloga (1893–1895) in Goriški vestnik (1894–1896), ki so jima politični nasprotniki pripisovali “klerikalne tendence”. Natisnil je tudi žaloigro Loterist (1889) in Poezije Frana Podkrajška (1891).
Anton Obizzi se je udejstvoval tudi med goriškimi sokoli, leta 1890 pa je bil tajnik Slovenskega političnega društva Sloga.
Toda prišla je prva svetovna vojna in čas krutih spopadov na soški fronti. Med 6. soško ofenzivo avgusta 1916 so Italijani vkorakali v mesto ob Soči, kjer jih je pričakala zgolj dobra desetina predvojnega prebivalstva, med njimi tudi ostareli markiz Obizzi. Italijanske vojaške oblasti so ga kot sumljivo osebo internirale na otok Ponza v Gaetskem zalivu (Neapelj), kjer je 20. decembra 1916 osamljen umrl in bil tam prvotno pokopan. Po prvi svetovni vojni so njegove ostanke prenesli v družinsko grobnico v Orehovljah, po drugi svetovni vojni pa v Gorico.
