V temni sobi nelagodje vlada,
je prostora sicer res veliko,
a ko njih pogledaš, strašno sliko
boš dobil, kot da vsa soba pada.
Na začetku so na voljo dali
stanovalcem njenim vse udobje,
da lagodno preživé obdobje
z željo, da tu trajno bi ostali.
Bi lahko seveda se slutilo,
da bo soba prej ko slej pretesna,
situacija v prostoru resna,
kar namerno se je pozabilo.
Kar zdaj opazujemo, ponuja
nam prizore v pravem smislu blazne,
pol je sobe itak zmeraj prazne,
druga polovica zgolj strah vzbuja.
Levi kot vse druge ustrahuje,
pa čeprav so tisti v njem v manjšini,
v drugem delu pa, tam pri večini,
se skupina vidno razgrajuje.
Eden skače v strop, kakor da leta,
se ima za sobe starešino,
povzdiguje revež se v višino,
a ne gre gor, stvar je kot zakleta.
Zbrcali čez noč so iz skupine
tisto najbolj sitno, gobezdavo,
vzdušje češ zaradi nje ni zdravo,
v sobo da ne pašejo ščetine.
Da volkulja je, domišlja ena
si ves čas, za drugimi opreza
v skrbi, da bi ne razpadla zveza
tistih v sobi v sili ustrojena.
V kaos ta se stanovalcev sobe
jim od zunaj še nekdo vsiljuje,
ki na vrata trka, moleduje:
»Pravi sem kristjan, fant nove dobe.«
Temna soba, kakor v golobnjaku
v njej nenehno vre, saj se premika
v svojo smer vsak, patološka slika
se ponuja na vsakem koraku.
Čisto vso svobodo so dobili
vsi ti varovanci ustanove,
a zgradili trdne so plotove,
sami se v šok sobo zaklenili.
