Do sedaj nas je spremljal v bogoslužnem letu A evangelist Matej, sedaj pa nas Cerkev vabi, da začnemo novo pot v družbi evangelista Marka. Podajmo se skupaj (ponovno) odkriti skrivnost tistega zaljubljenega Boga, ki v zgodovino človeštva vdre z jokom malega Mesije v naročju mladega dekleta Marije.
Glede adventnega časa bi rad takoj razjasnil nesporazum, v katerega lahko zapademo. Advent ni »lepa igrica«, v kateri se pretvarjamo, da Jezus še ni prišel in vsi nestrpno čakamo, da se Odrešenik končno rodi. Jezus je že prišel! Je že med nami! Mi smo tisti, ki to pozabimo in živimo, kot da se Bog še ni pomešal v našo zgodovino in v nas same.
Začenja se adventni čas. »Adventus« je beseda, ki dobesedno pomeni: »Nekaj, kar pride k vam«. Njegov prihod je in jaz sem na voljo, da pozdravim to kar prihaja.
Prihod torej vedno pomeni biti presenečen: tisto, kar pride k nam, nikoli ni tako, kot smo mislili, načrtovali, verjeli, pričakovali. Vedno ima v sebi nekaj, kar nam uide, ki presega. Ker je Življenje večje od naših misli ter bogatejše in ustvarjalnejše od našega uma. Kdor zaupa, kdor se pusti voditi, bo presenečen, kati Mesija je močan in zmagovit kralj. Mesija je prišel, a ni bilo tako, kot so pričakovali: Bil je “Presenečenje!”.
Pustiti se presenetiti pomeni dovoliti Bogu, da deluje v našem življenju, in mu pustiti malo prostora, da nas vodi. Vse za kar se odločimo, nas ne preseneti: to že vemo! Zato je advent vedno nova pustolovščina: ker je pot proti nečemu, česar še ne poznamo in to, če nas po eni strani naelektri, pritegne, po drugi strani pa nas straši in sili, da spremenimo svoje ideje o nas, o Življenju, o Bogu.
Skratka, advent je čas, v katerem se vse zbliža: Bog nam, mi drugim, jaz samemu sebi.
Drugi odličen element adventa je čakanje.
Vse stvari imajo čas čakanja, kalitve, prežvekovanja, inkubacije, fermentacije. Stvari se ne rodijo pred svojim časom.
Čakanje je vztrajnost: je vztrajanje, tudi če ne vidiš sadov, tudi če se zdi, da se nič ne zgodi, tudi če ni navideznih izhodov, tudi če se zdi, da sem vedno na isti točki.
Adventna pot nas usposablja, da osmislimo čas, da mu ne pustimo, da se izmuzne, da ga napolnimo z Njegovo navzočnostjo in začnemo znova od Njega.
Želel bi, da bi se moj advent in advent moje skupnosti začel tako: ponovno postaviti Njega v središče. Ker je to njegovo mesto. Ali postaviš Njega v središče ali pa je vse en velik kaos…?
Evangelijski odlomek za to prvo nedeljo se vrti okoli preproste prilike. Bog je kot tisti gospodar, ki se nenadoma vrne, ne da bi se oglasil z sms-om ali e-pošto … Natančno tako je: vsak Božji vstop v naše življenje je svoboden in skrivnosten, ni ga mogoče izračunati ali uganiti. Zato, pravi Jezus, moramo biti budni in pozorni, da se ne pustimo premetavati in omamiti lažnim potrebam sveta.
Povabilo je jasno za vse: vsi morajo biti pozorni, budni in ne smejo zaspati. To je velika življenjska nevarnost: zaspati, vegetirati, preživeti. Ne umri! Ostani živ. Ne spi: bodi buden.
Vedno bodite tam, kjer ste.
Zdaj ste tukaj. Ostani tukaj. Ne beži stran. Živite, uživajte, občutite ta trenutek. Mnogi od nas, medtem ko smo tukaj v telesu, umu ali mislih, smo drugje. Um jih vedno odnese drugam, v druge misli, v druge kraje, v druge probleme.
Povabilo evangelija je močno: »Bodite budni«.
Beseda »vigilare« pomeni »biti na straži«. To je opazovanje stražarja ali čuvaja, ki opazi, če se bliža nevarnost.
Biti na straži, o kateri govori Jezus, ima seveda različne vidike.
Vsi so pričakovali močnega kralja, namesto njega pa je Bog prišel kot otrok: “Presenečenje!”. Bog je šel na to zemljo kot otrok in mnogi so rekli: »Boga ni tukaj! Vse to nima nobene zveze z Njim«. In tako so ga zavrnili. Najprej pomeni: “Opaziti, ko gre mimo… ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar”. Zato da gospodar posebno naročilo vratarju, ki mora bedeti.
Čuvanje ima za ta evangelij torej drugi pomen: bdenje pred zlom. Jezus nas primerja z varuhom-vratarjem, katerega najpomembnejša naloga je bedenje.
Kaj vstopa v naša srca? Kaj vstopi v našo dušo?
Ostati buden pomeni biti v stiku z realnostjo. Ostati buden pomeni ne verjeti v iluzije. Mistik je »buden«, »prebujen«, »buden«, torej tisti, ki ne spi, tisti, ki vidi stvari takšne, kot so, in ki je v stiku z resničnostjo. Obstajajo tisti, ki se slepijo z besedami: »Našel bom pravega partnerja in srečen bom«. “Stvari se bodo sčasoma spremenile.” “Ko bom imel več denarja, bom užival v življenju.” “Ko bom taka (lepša, tanjša, bolj naučena, bolj …) potem bom v redu”.
Gledati pomeni imeti odprte z očmi sove, ki s svojimi velikimi očmi jasno vidijo tudi ponoči. To je čuječnost, h kateri nas kliče evangelij: videti v noči tisto, česar drugi ne vidijo. Videti Prisotnost tudi tam, kjer se zdi, da je vse zavito v temo, pomen, kjer se vse zdi nesmisel, ljubezen, tudi kjer se vse zdi sovražno.
Začetek adventa 2024 nas prebudi s trobento: “Pozor!”
Pazimo, da naša vera ne postane mešanica praznoverja.
Pazimo, da ne pademo v navado, ki zamrzne molitev in čudenje.
Pazimo, da ne odložimo iskanja Boga in se slepimo, da smo že na pravem mestu.
Pozornost, da se premaknemo in opustimo demona lenobe.
Bodimo previdni, da se izognemo lažnemu božiču dobrih čustev, razsvetljenih in okrašenih ulic in domov in pustimo, da nas izzove Bog, ki vdre v človeško zgodovino.
Pozornost, da damo red življenju, da postavimo prioritete in se naučimo izbirati po Božji logiki.
Bodi pozoren, da prepoznaš nov obraz tistega Boga, ki se inkognito pojavlja v naših življenjih …
Od danes imamo novo možnost: Gospod spet prihaja k nam. To je vesela adventna novica: Ni se nas še naveličal!
