Poziv Državnemu svetu Republike Slovenije za vložitev veta na Zakon o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji (ZUKPPNS), EPA 1198-IX
Spoštovani gospod Marko Lotrič, predsednik Državnega sveta RS
Spoštovane državne svetnice in spoštovani državni svetniki
Spoštovani!
Podpisani pozdravljamo, da Republika Slovenija nudi zelo visoko spoštovanje kulturne raznolikosti slovenske družbe in zagotavlja ohranjanje kulture, jezika in identitete vsem prebivalkam in prebivalcem. Pretekle raziskave kažejo, da je raven manjšinske zaščite italijanske in madžarske narodne skupnosti na zavidljivo visokem nivoju, da država vlaga veliko napora v socialno integracijo romske skupnosti, hkrati pa tudi da nadpovprečno dobro skrbi za ohranjanje identitete etničnih skupnosti, ki nimajo uradnega manjšinskega statusa. Žal pa Zakon o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji (ZUKPPNS), EPA 1198- IX, v svoji trenutni obliki po našem mnenju tega ne krepi, temveč prav nasprotno uveljavlja diskriminacijo med pripadniki različnih narodnostnih opredelitev. Takšen zakon ne more biti v korist državljank in državljanov Republike Slovenije in države kot take, zato vas pozivamo, da nanj vložite veto.
Republika Slovenija je v Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti ter v Ustavi RS opredeljena kot država vseh svojih državljank in državljanov ter hkrati kot država slovenskega naroda. Poleg Slovencev, ki uživajo posebno varstvo svojega jezika, kulture, identitete itd., posebne kolektivne pravice pripadajo iz zgodovinskih razlogov še italijanski in madžarski narodni skupnosti ter romski skupnosti. Kot je v svojem mnenju z dne 1. februarja 2024 zapisala že Zakonodajnopravna služba Državnega zbora, Ustava RS na kolektivni ravni ne ureja in ne dopušča posebnega varstva in pravic drugih narodnih skupnosti razen italijanske, madžarske in romske. ZUKPPNS je zato ustavno problematičen, saj pripadnikom narodov z območja nekdanje SFRJ omogoča uživanje večjih pravic kot preostalemu prebivalstvu, ki se ne opredeljuje kot Slovenci, Italijani, Madžari ali Romi. To pomeni, da bi zakon povzročil ustavno nedopustno diskriminacijo pripadnikov vseh drugih narodnih skupnosti v državi, denimo, velike špansko govoreče skupnosti, Ukrajincev, Ircev ali Bolgarov itd.
Problematično je tudi, da zakon kot pripadnice in pripadnike narodov nekdanje SFRJ opredeljuje vse pripadnice in pripadnike teh narodov, »ki so prebivalci Republike Slovenije« (2. člen). Gre za nenavadno določbo, saj so posebne kulturne pravice običajno pridržane državljanom posamezne države. V dotičnem primeru pa so do posebnih kulturnih pravic upravičene tudi osebe, ki imajo v RS zgolj stalno ali (celo samo) začasno bivališče. Dobesedno branje zakona ne izključuje niti nezakonitih prebivalcev, ki so pripadniki teh narodov. Zakon posebne kulturne pravice implicitno podeljuje tudi ljudem, ki se bodo v RS potencialno šele priselili. Tozadevno zakon odstopa od Deklaracije Republike Slovenije o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki jo je Državni zbor sprejel 1. februarja 2011. Deklaracija namreč govori o državljanih s stalnim prebivališčem, ki so za povrh v Sloveniji živeli že ob osamosvojitvi. Slovenija bi s tem postala svetovni unikum, saj so povsod drugje (in tako določa tudi mednarodno pravo) posebne (manjšinske) pravice vezane na državljane neke države.
Predlagatelji zakona so se pri njegovem sprejemanju sklicevali, da gre za pripadnike narodov, s katerimi smo živeli v skupni državi, ob tem pa so spregledali vrsto pravno pomembnih dejstev. Prvič, Jugoslavija ni bila edina večnacionalna država, v kateri so živeli Slovenci. Sklicevali so se tudi na konstitutivnost, ob tem pa prezrli, da je bil vsak narod konstitutiven le znotraj svoje republike, vsi skupaj pa na nivoju federacije. Hkrati pa konstitutivnost ni argument za posebne pravice. Prav tako ne gre pozabiti, da niso bili konstitutivni narod Bošnjaki, ampak Muslimani, Albanci pa so imeli samo status narodnosti. Tudi argument notranjih selitev ne vzdrži pravne presoje, saj je osebni status posameznika vezan na njegovo prvo stalno bivališče, ne pa na spremembe državnih tvorb in meja. Enako neprepričljivi so tudi argumenti, da takšen poseben status izpolnjuje predplebiscitarne obljube, saj Izjava o dobrih namenih ter Sporazum političnih strank in poslanskih skupin Skupščine RS o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo govorita zgolj o individualnih statusih, ne pa tudi o kolektivnih pravicah.
Z Ustavo RS utegne biti nezdružljivo tudi določilo v 6. členu zakona, ki med nalogami Sveta za vprašanja narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v RS določa, da ta organ med drugim »prepoznava načine za izboljšanje participacije pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ v RS«. To določilo, pripeljano do skrajnosti, bi lahko v slovenski pravni sistem namreč uvajalo nastavke za uveljavljanje kvot po narodnostnem ključu, kar je v očitnem nasprotju z Ustavo RS, ki v 14., 61., 62. in 63. členu vsakomur zagotavlja enake pravice ne glede na narodnost in prepoveduje sleherno diskriminacijo na tej osnovi. Narodnost potemtakem ne more biti razlog za posebne privilegije. Omenjeno določilo je torej diskriminatorno do pripadnikov vseh drugih narodov, ki prebivajo v RS.
Predlagatelji sprejetega zakona so kot argument pogosto ponavljali zgrešeno trditev, da je položaj Slovencev po državah naslednicah nekdanje SFRJ boljši, kot je položaj pripadnikov narodov s tega območja v RS. Raziskave kažejo, da je situacija ravno obratna. Pričakovati bi bilo, da bi se RS ob sprejemanju zakona zavzela tudi za recipročne pravice Slovencev v drugih državah, nastalih na območju nekdanje SFRJ.
Zakon v takšni obliki je popolnoma nepotreben, saj ne uvaja nobene nove pravice, ampak ohranja in še krepi že do sedaj neustavno stanje, ko predpisi razlikujejo med kulturnimi pravicami posameznikov glede na njihovo narodno pripadnost. Novosprejeti zakon zgolj normira pravice, ki že obstajajo, ob tem pa ni konsistenten pri uporabljeni terminologiji, kar utegne privesti do težjega uresničevanja že obstoječih pravic in posledično poslabšanja na tem področju.
Ponovno opozarjamo na to, na kar je v svojem mnenju opozorila že Zakonodajnopravna služba DZ: da je zakon nekonsistenten, da uporablja napačna poimenovanja in opredelitve, da način uvajanja pravic ni jasen, poleg tega pa obstaja velika diskrepanca med določbami v zakonu in obrazložitvami, kaj naj bi določbe pomenile in prinašale. Opozarjamo tudi, da se v obrazložitvah konstantno uporablja terminologija manjšinske pravice, česar v zakonu ni.
Ker so raziskave pokazale, da pripadniki narodov nekdanje SFRJ v RS navkljub formalno nepriznanemu manjšinskemu statusu uživajo stopnjo pravic, ki jo lahko označimo za nadpovprečno, ker je zakon v trenutni obliki ustavno problematičen (implementacija nekaterih njegovih določil bi namreč dejansko povzročila ustavno nedopustno diskriminacijo predstavnikov drugih narodov) in ker je v besedilu zakona, kot ugotavlja tudi Zakonodajnopravna služba DZ, veliko nomotehničnih napak in nedoslednosti, Vas pozivamo, da na zakon izglasujete veto.
S spoštovanjem!
Ljubljana, 29. maj 2024
dr. Vanja Kočevar
dr. Dejan Valentinčič
dr. Boris Golec
akad. dr. Janez Höfler
dr. Matjaž Klemenčič
dr. Jernej Zupančič
dr. Renato Podbersič
dr. Stane Granda
dr. Matija Ogrin
mag. Jože Wakounig
dr. Andrej Fink
dr. Aleš Maver
dr. Damjan Prelovšek
ambasador dr. Janez Šumrada
ddr. Igor Grdina
dr. Janez Juhant
