Kakor v basni tale je vsebina,
ker nastopajo v njej tri živali,
a za tekmo gre, kjer zgolj penali
štejejo in gladka površina.
Gastarbajterska ime bi dali
ji lahko, na tujem ker terenu
trije naj razpravljali o plenu
družno bi in zraven se režali.
Pa poglejmo, kdo so te živali,
prva zlatiborski volk, v volčíča
ki napravljen je, kot za mladiča
da bi šlo, da ne bi se ga bali.
Druga nima prav ničesar skriti,
pristna to je šumadijska svinja,
ki se brez sramu samo udinja,
nima kam pod soncem več uiti.
Tretja je žival kot po pomoti
na tej tekmi, kjer igrajo v troje,
a v resnici gre za igro v dvoje,
peto pa kolo vso stvar le moti.
Peto to kolo je scufan ptiček,
izpod Gabrovca je, kjer iz gnezda
je odletel, da postal bi zvezda,
kakor orel, a je golobíček.
Z njim prišlo je šumadijsko prase,
ker pač takšna igre so pravila,
da bi tekma se lahko odvila,
sicer pa je svinja tu le zase.
Brcnila bom ptička, ko bo treba,
misli si vzrejenka ta ošabna,
ji že misel nanj je prav ogabna,
češ golob, ki dela se galeba.
V tekmi tej je as en sam, edini,
volk je, ki volčíča izigrava,
svinja mala malica zanj prava
je samo, igra pa sam, v ednini.
Trije torej znašli na terenu
so v tujini se, da bi igrali,
žal ni basen to, v njej ni živali,
govor pa je o slovenskem plenu.
P. S.
In tako bo, dokler ne postane
basen to, v kateri ni zaščite
za živali še tako prikrite,
dokler nič za njimi ne ostane.