Božja beseda na to 19. nedeljo med letom je v bistvu osredotočena na tematiko godrnjanja. Še posebej besedilo Janezovega evangelija, ki poudarja njegov negativen in uničujoč značaj do Jezusa. Pravzaprav je godrnjanje Judov zoper Jezusa narekovano z njegovimi izjavami o njegovi naravi in njegovem poslanstvu. Jezus, ki se zaveda svojega božjega sinovstva, se predstavi svetu kot je, Božji Sin, in kot tak si pripisuje izraz, ki ima pravi velikonočni pridih, ne le v spomin na izhod Izraela proti obljubljeni deželi, ampak izrecno opomin na njegovo identiteto rešitelja.
Zato njegova izjava moti tiste, ki vanj ne verjamejo, godrnjanje pa izvira prav iz njihove nevere v Jezusa. Toda Jezus skuša razložiti razlog za ta način govora s ponazoritvijo odlomkov zgodovine odrešenja z nekaj temeljnimi namigi in sklicevanjem na preteklost: »Vaši očetje so jedli mano v puščavi in so umrli«. Tisti materialni kruh mane ni zagotavljal večnosti, medtem ko je Jezusov kruh, ki je prišel iz nebes, hrana za večnost, tako da, kdor ga jé, ne umre. Pravzaprav želi Jezus jasno povedati, da če kdo jé njegov kruh, bo živel večno in kruh, ki ga daje, je njegovo meso za življenje sveta.«
Sklicevanje na skrivnost odrešenja, na njegovo smrt na križu, pa tudi na evharistijo, ki jo bo sam ustanovil dan pred svojim pasijonom, v dvorani zadnje večerje, kjer Jezus večerja s skupino dvanajsterih in izgovarja besede na kruhu in vinu, s čimer se je začela evharistična pot te Cerkve. To, da to počnete v moj spomin, ni bilo nič drugega kot osredotočanje življenja Cerkve na pravi kruh, ki je sam Kristus.
Pomanjkanje vere Judov je bilo tudi posledica dejstva, da so poznali Jezusa in so tako odkrito rekli: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Ali ne poznamo njegovega očeta in matere? Kako lahko potem reče: »Prišel sem iz nebes«? Ko je znano njegovo starševsko poreklo, je Jezus razvrščen kot katerikoli človek, ne pa kot Božji Sin, ki se je z močjo Svetega Duha učlovečil v Marijinem deviškem telesu. Ekskluzivno in neposredno poznavanje Marije in Jožefa, sta edina, ki vesta točen Jezusov izvor.
Soočen z nevero in skepso Judov, Jezus odgovarja z besedami življenja in resnice, ki imajo doktrinarno in duhovno težo izjemnega svetopisemskega in verskega pomena: »Ne godrnjajte med seboj. Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal; in jaz ga bom obudil zadnji dan. V prerokih je zapisano: “In vsi bodo poučeni od Boga.” Kdor koli poslušal Očeta in se od njega uči, prihaja k meni. Ne zato, ker je kdo videl Očeta; samo tisti, ki prihaja od Boga, je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja.“
Jezus ne bi mogel biti bolj jasen in izrecen v tem kontekstu dvomov in negotovosti, toda dejstvo, da je ponovil, da je kruh, nam pove o njegovem poslanstvu, ki je zaužiti njega samega za življenje sveta in za odrešenje človeštva. Odrešenje, ki ni časno, trenutno ali občasno, ampak dokončno, ki presega čas in je umeščeno v večno. On je resnično tisti kruh, ki ga ne uživamo na mizah naših dnevnih kosil ali večerij, ampak na oltarju evharistične daritve, ki nas dela vredne nebes.
Sveti Pavel v pismu Efežanom, drugo berilo te nedelje, nas spominja, česa se moramo izogibati: ne smemo žalostiti Svetega Božjega Duha, s katerim ste bili zaznamovani za dan odrešenja. Da ne bi trpel Bog, mora z našim nesmiselnim in škodljivim vedenjem izginiti iz nas vsaka osornost, ogorčenost, jeza, vpitje in obrekovanje z vsakovrstno zlobo. Prizadevati si moramo biti prijazni drug do drugega, usmiljeni, drug drugemu odpuščati, kot je Bog odpustil nam v svojem Sinu, Jezusu Kristusu. Navsezadnje moramo hoditi v ljubezni, tako kot nas je tudi Kristus vzljubil in se daroval za nas ter se daroval Bogu kot dišeča žrtev (citiram po spominu).
Kristus je torej stalna referenca našega dobrega dela in dejanj kot kristjanov. Z drugimi besedami, če si sposodimo predlog iz prvega berila, vzetega iz 1 Kr, moramo slediti stopinjam preroka Elija, v katerem je vstopil v puščavo za enodnevno pot in sedel pod neki grm. Bil je utrujen in ni mogel več zdržati, njegova najgloblja želja pa je bila umreti. K Bogu se je obrnil s temi malodušnimi besedami: »Dovolj, Gospod! Vzemi mi življenje, saj nisem nič boljši od svojih očetov.” Legel je in zaspal pod grmom in čakal na smrt. Z drugimi besedami, psihično in fizično se je prepustil, utrujen od življenja. Toda glej, dotaknil se ga je angel in mu rekel: “Vstani in jej!”. Pogledal je in zagledal blizu svoje glave kolač, pečen na vročih kamnih, in vrč vode. Jedel je in pil, potem pa je šel spet spat. Ko se je prerok okrepčal, je prerok v sebi še enkrat preplavil isto misel kot pred odhodom s tega sveta, ker se ni imel za vrednega naloge, ki mu jo je zaupal Bog, niti se ni čutil za najboljšega in najsposobnejšega od vseh. Obratno. V tem stanju se je Gospodov angel drugič vrnil, se ga dotaknil in mu ponovno rekel: “Vstani, jej, ker je pot predolga zate.” Vstal je, jedel in pil. Tokrat se je prerok odzval in poslušal glas angela oziroma božjega glasnika. Z močjo te hrane je hodil štirideset dni in štirideset noči do božje gore Horeb.
Ko si je povrnil moči, se je napotil proti cilju, proti tisti gori, ki je vse ne le za Izraelce, ampak tudi za nas kristjane, ki na tem od Boga blagoslovljenem kraju najdemo izvore svoje vere vanj in pravo vero, ki nam jo je razodel Kristus. In v evharističnem kruhu najdemo zakramentalno moč, da še naprej hodimo po svetu s pogledom, usmerjenim v to, kar je hrana za večnost, kot molimo pri tej nedljski maši: “Vodi, Oče, svojo romarsko Cerkev v svetu, podpiraj jo z močjo jedi, ki ne mineva, da bi z vztrajanjem v Kristusovi veri prišli do premišljevanja svetlobe tvojega obličja«.
