Pravljico so dolga leta brali
generacijam otrok, že pet mandatov,
slišalo jo sester je in bratov
tisoče, pa vendar še premalo.
Janko z Metko tisti da junak je,
ki je našel pot iz gozda, šume
ki zaznal je prave, se razume,
tudi če šumenje zgolj kloake.
Pravzaprav to bil je Janko z Viča,
v pravljici ni treba kakšne Metke,
razen morda za njene začetke,
sicer pa je fant sam od hudiča.
Janko z Viča po sledeh je hodil,
ki jih je po gozdu odmetaval,
se po njih ravnal in izmotaval,
nikdar skratka Janko ni zablodil.
Janko naš čarovnico je spekel
v peči v gozdu, ko ga je zredila,
ga za šefa gozda naredila
in v lekarni si je hlače slekel.
Tudi ko slabo mu je kazalo,
ko grozili so mu že prisluhi,
zgodbico so novo o naduhi
si izmislili za bralstvo malo.
Janko z Viča skratka z dolgo brado
pravljico nam že pripoveduje,
vsakič kakšen nov trik najde, snuje,
publiko da pridobi si mlado.
Zadnjič pa, glej zlomka, se mladina
je o njem s svarilom razpisala,
mu levite kar naenkrat brala,
češ da pravljica je zgodovina.
Za sedanjost da ni več primerna,
Janko z Viča ni več popularen,
še več, dala mu nasvet preudaren
je, naj pravljica odslej bo zmerna.
Ker lahko prav hitro dogodi se,
v njej da Janka več ne bo, obrne
list se, njega se v realnost zvrne,
same se podrejo mu kulise.
Kaj brez Metke bo počenjal Janko,
bralcem mar ni, to jih ne zanima,
pravi pač mladina, da se klima
naglo menja in predstavlja zanko.
Vanjo če naš Janko se zaplete,
ko po gozdu kot župan lomasti,
ki ima občinski gozd kot v lasti,
še prehitro bo pokazal pete.
