Je prišel možak iz Horde zlate
na obisk, so rekli Džingiskanu,
ki domuje tamkaj v Tatarstanu,
če na zemljepis se kaj spoznate.
In za njim prišla je pošta tudi,
Džingiskan naj brž ga aretira,
ker sosede ta tip maltretira,
na zahodu nanj so silno hudi.
Džingiskan, nikakor tisti pravi,
ampak samo še karikatura,
delal se neumnega je, ura
koliko da je, stal ob zastavi.
Ob zastavi gosta je pozdravil
tam iz horde, ki prav nič ni zlata,
ampak le ravnica polna blata,
na katero živ krst ne bi stavil.
Pred možakom na obisk šla tja je
neka prav eksotična punčara,
iz Musaristana, znanka stara,
ki pač ne sramuje se izdaje.
Tisto epizoda je vzporedna,
sem in tja kak takšen kje zaide,
na mongolski dvor po štirih pride,
kakor izgubljenka ta priskledna.
Se nazaj k možaku povrnimo,
ki ga Džingiskan ni aretiral,
da zahod lahko je protestiral,
češ da kriv je s tem za slabo klimo.
Kan mongolski, ki prišel na vrata
mu je ta možak iz ruske stepe,
odgovoril je, da pač ne tepe
takega, v katerem vidi brata.
Čez oči sta vendar kot rojena
dvojčka in posebej po ravnanju,
ni mogoča torej v takem stanju
aretacija, stvar urejena.
S tem človekove da se spoštuje
vse pravice, Džingiskan izjavlja,
se za brata svojega postavlja,
aziatstvo kar zapoveduje.
