Ni na Krimu niti ni pod Krimom,
a Potemkinova je popolna,
vas, ki je v zasnovi na smrt bolna,
kakor če barbari so pred Rimom.
Ni pod Krimom, Azovsko ni morje
celih hiš, vasi odneslo lani,
so bili nalivi in orkani,
ki zatemnjevali so obzorje.
Nove v mesecih vam dveh postavim,
kot Potemkin se širokoustil
je Golubnikov, potem zapustil
prizorišče, no, pa kaj vam pravim.
Guverner Golubnikov pred točo
je ušel, ustrašil se poplav je
novih potencialnih, lastno zdravje
mu primarno je bilo, pred močo.
Je pomočil se in stran pobegnil,
ko so ga čez mesece vprašali,
kje vasi so nove, hiše dali
kam so vladni, se takoj je stegnil.
Stegnil daleč stran tja čez planjave,
v smer jim kazal je kulis lesenih,
pa kartonskih, skratka prav cenenih,
ki režijo se celo jim krave.
Ni ljudi v vaseh teh, v teh kulisah,
ker primerno v njih ni stanovanje,
gre samo za časa kupovanje,
za skrivalnice po belih lisah.
V lisah belih, torej v tej praznini
le golobi sami se strašijo,
po poplavah mokri vsi smrdijo
v guberníji Golobnjakovini.
